TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva pošlje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z napadeno sodbo, je prvo sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožnice zoper toženo stranko iz naslova neplačane najemnine za čas od 1.2.1994 do 8.8.1995 v znesku 12,412.528,00 SIT in dalje ugotovilo, da s strani tožene stranke v pobot ugovarjana terjatev za znesek 8,444.028,00 SIT ne obstoji ter posledično toženo stranko zavezalo h plačilu 12,412.528,00 SIT, zavrnilo pa njen zahtevek iz vložene nasprotne tožbe na plačilo 1,006.970,80 SIT. Povračilo pravdnih stroškov tožeči stranki, je odmerilo na znesek 761.560,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo tako, da bo tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen v celoti, ugodeno pa tistemu iz vložene nasprotne tožbe, oz.

razveljavitev, s ponovnim sojenjem. V predloženih pritožbenih izvajanjih izpostavlja ničnost dne 6.12.1993 sklenjenega sporazuma o plačevanju akontacije najemnine (priloga A1), na katerega tožnica opira svoj zahtevek. Najemnina, pa da je tudi previsoka. Tožena stranka naj bi jo razen tega plačevala podjetju R.D., ki je do končanega denacionalizacijskega postopka nastopalo kot lastnik spornih poslovnih prostorov in jih v tem svojstvu v letu 1970 oddalo v najem toženi stranki. Sicer pa bi bila tožnica do najemnine upravičena šele od dneva pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe dalje.

V vloženem odgovoru na pritožbo, tožeča stranka predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena in je preizkus zadeve pokazal naslednje: Iz podatkov spisa je razvidno, da dne 11.11.1993 izdana delna odločba (priloga A15 v spisu) zavezuje R.D. Murska Sobota d.o.o., podjetje za turizem in gostinstvo Murska Sobota, da upravičencem do denacionalizacije vrne v last del nepremičnine v Murski Soboti, kjer se nahajajo tudi sporni poslovni prostori, oddani toženi stranki v uporabo z najemno pogodbo z dne 16.11.1970. V denacionalizacijskem postopku zavezana stranka R.D., tudi v upravnemu sporu ni uspela z izpodbijanjem prej citirane odločbe in je z dne 13.4.1995 izdano sodbo (priloga A16), Vrhovno sodišče R Slovenije v Ljubljani njeno tožbo zavrnilo. Pred tem dnem torej delna odločba o denacionalizaciji ni mogla postati pravnomočna in izvršljiva kot je razvidno tudi iz dne 15.3.1994 izdanega sklepa Ministrstva za kulturo (priloga A6).

Spet iz podatkov spisa je dalje razvidno, da je bila denacionalizirana nepremičnina dana v začasno upravljanje skrbniku M.F., ki je dne 6.12.1993 in torej pred pravnomočnostjo delne odločbe o vrnitvi spornih poslovnih prostorov v last denacionalizacijskim upravičencem, s toženo stranko sklenil sporazum o plačevanju akontacije najemnine. Tam sta pod točko III stranki dogovorili, da bo višino najemnine dokončno uredilo sodišče v nepravdnem postopku, s tem, da bo med strankama opravljen poračun. S sporazumom o plačevanju akontacije najemnine, naj bi bila obveščena zavezanka do vrnitve, to je R.D. (točka III, priloga A1). V nepravdnem postopku, pa je sodišče današnji toženi stranki odreklo legitimacijo za ureditev najemnega razmerja in tovrstni predlog zavrglo (priloga A5), pri čemer se je sklicevalo na 22. člen Zakona o denacionalizaciji, ki takšno legitimacijo daje le zavezancu do vrnitve.

Prvo sodišče je v tem postopku izpodbijano sodbo utemeljilo z enostavno obrazložitvijo, da gre med pravdnima strankama za veljaven dogovor o plačevanju najemnine denacionalizacijskim upravičencem, ki ga je tožena stranka pač dolžna izpolnjevati. Obogatitev tožnice na račun tožene stranke pa da tudi ni prisotna (pobotni ugovor).

Prej izpostavljene okoliščine obravnavane zadeve, pa kažejo, da prvo sodišče ni razčistilo vseh, za pravilno razsojo odločilnih okoliščin in kar je utegnilo imeti za posledico tudi zmotno uporabo materialnega prava ter narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe (370. člen Zakona o pravdnem postopku). Predvsem pritožbeno sodišče ni moglo prezreti, da denacionalizirana zapuščina, kot je obravnavana, preide na dediče šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena ZDEN). Zato se vprašanje veljavnosti spornega sporazuma o plačevanju akontacije najemnine zastavlja najprej iz vidika, ali ga je začasni oskrbnik za upravičence lahko dogovoril že takrat, ko jim prizadeta nepremičnina še ni bila pravnomočno vrnjena v last. Dediči upravičencev namreč v tej pravdi uveljavljani denarni zahtevek opirajo izključno na citirani dogovor o plačevanju akontacije najemnine.

Dalje se prvo sodišče ni ukvarjalo z dogovorom, da bo višina najemnine dokončno urejena šele v ustreznem sodnem postopku in da sporazum o plačevanju akontacije velja samo do pravnomočne ureditve spornih vprašanj pred sodiščem. Če je bila toženi stranki v nepravdnem postopku odvzeta legitimacija za ureditev spornih vprašanj (priloga A5), se zastavlja nadaljnje vprašanje, kako lahko v tem postopku nastopa kot plačilni zavezanec, ko je sporne prostore zasedala po najemni pogodbi z zavezanko do vrnitve in torej z osebo, ki pa bi lahko pred sodiščem zahtevala ureditev najemnih razmerij (22. člen ZDEN). Ne more sodišče toženi stranki po eni strani odreči možnosti, da realizira dogovor o določitvi najemnine in ureditvi drugih razmerij iz najema po sodišču, po drugi pa jo v tej pravdi brez vsakega pomisleka zavezati h plačilu terjatve, katere višina med strankama ni bila dokončno dogovorjena. Prvo sodišče bi zato najmanj moralo razčistiti voljo in nagibe strank, ki so bili prisotni pri dogovoru, da sodišče uredi višino najemnine in drugih razmerij iz najema, zlasti tudi glede dogovora, da sporazum o plačilu akontacije velja le toliko časa, dokler ne bodo urejena sporna vprašanja najema oziroma najemnine.

Razčistiti bo tudi treba, ali je do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji tožena stranka še naprej ostajala v najemnem odnosu z zavezanko do vrnitve in kar bi lahko govorilo v prid prej izraženemu pomisleku o legitimaciji tožene stranke v tej pravdi, pomembno pa je tudi iz vidika pritožbenih trditev, da naj bi podjetje za informiranje najemnino plačevalo še po izdaji delne odločbe dejanski zavezanki za vrnitev spornih prostorov.

Po premotritvi obravnavanih pritožbenih izvajanj, naj zato prvo sodišče iz zgoraj nakazanih vidikov na novo oceni utemeljenost v tej pravdi postavljenih zahtevkov ter pobotnega ugovora in stori vse, da sporna dejstva ugotovi po resnici in popolnoma (7. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), sprejeto odločitev pa potem tudi prepričljivo obrazloži.

Vsled povedanega je bilo odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na tretjem odstavku 166. člena Zakona o pravdnem postopku.

Citirane določbe prejšnjih zveznih zakonov, so bile uporabljene kot pravna pravila.

 

Denacionalizirana zapuščina preide na dediče šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena ZDEN). Zato se vprašanje veljavnosti spornega sporazuma o plačevanju akontacije najemnine zastavlja najprej z vidika, ali ga je začasni oskrbnik za upravičence lahko dogovoril že takrat, ko jim prizadeta nepremičnina še ni bila pravnomočno vrnjena v last.