TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

O pravno pomembnem dejstvu, vzroku prometne nesreče, si trditve in dokazi pravdnih strank nasprotujejo in je zato v tej zadevi zatrjevanih več škodljivih dejstev, ki so lahko vzrok sporne prometne nesreče. Za odgovor na vprašanje, kateri vzrok je odločilen, je treba najprej prepoznati vse vzroke, ki so k škodni posledici pripeljali. Čeprav pravila cestnega prometa vozniku nalagajo spoštovanje cestnoprometnih pravil, po drugi strani zakonodaja tudi toženki nalaga odgovornost za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem in varnostjo cest. Neustrezno vzdrževano cestišče ni tako dejstvo, ki ne bi moglo biti v vzročni zvezi s škodo, katere povračilo tožnica zahteva s to tožbo. Tožnica je v postopku zatrjevala vse predpostavke odškodninske odgovornosti, ki so del njenega materialnopravnega dokaznega bremena. Dejstvo, da je tožničin voznik kršil cestnoprometne predpise, lahko pomeni tudi, da je pri nastanku škodnega dogodka delovalo več vzrokov, in ne le, da je vzrok na tožničini strani prekinil vzročno zvezo v razmerju do prvega vzroka (ki ga, kar utemeljeno uveljavlja pritožnica, sodišče prve stopnje ni preverjalo).

Sodišče sicer sme zavrniti dokazni predlog za izvedbo glavnega dokaza, če je ta dokaz že uspel, vendar ne, če ne izvede tudi dokaza, ki bi rezultate doslejšnjega dokazovanja ovrgel, kar je izraz zahteve po zagotovitvi enakopravnosti strank. Zato bi v takšnem primeru sodišče (poleg toženkinih listinskih dokazov glede vzdrževanja spornega cestnega odseka) moralo izvesti tudi dokaze, ki bi lahko potrdili tožničine trditve o stanju cestišča (ali pa vsaj pojasniti, zakaj teh dokaznih predlogov ni sprejelo), in sicer že zato, da bi pravdni stranki izenačilo v procesnih pravicah.