TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 43361/2016 z dne 12. 5. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. VII Kp 43361/2016 z dne 15. 10. 2020 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 43361/2016 z dne 24. 2. 2020 se zavrne.

Sodišča so obrazloženo in prepričljivo presodila, da je bil edini namen pritožnikovih izjav žalitev oškodovane sodnice, da sodišča pri svoji presoji niso upoštevala zgolj narave in pomena interesov oškodovanke, ampak tudi pritožnikovo predkaznovanost za podobno kaznivo dejanje, težo pritožnikove krivde in njegovega kaznivega dejanja ter ponavljanje domnevnih kaznivih dejanj, ter da ni šlo zgolj za notranjo izmenjavo pisem, ki je javnost ne bi opazila. Glede na splošnejše pogoje iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice glede presoje narave in teže ukrepov in kazni so sodišča v obravnavani zadevi opravila obrazloženo presojo pritožnikovih izjav v celoti (vsebino sporne izjave, njen kontekst ter sorazmernost posega). Pritožniku ni mogoče pritrditi, da je mogoče izreči zaporno kazen le v taksativno določenem primeru spodbujanja k sovraštvu ali nasilju, ampak tudi v drugih izjemnih primerih resnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin drugih. Slednje so sodišča v obravnavani zadevi prepričljivo obrazložila, česar pritožnik v ustavni pritožbi ne prereka. Izrek in odmera zaporne kazni v obravnavani zadevi nista bila nujna samo zaradi zaščite konkretne oškodovanke (sodnice), ampak tudi za zaščito sodne funkcije in sodstva kot garanta pravičnosti, temeljne vrednote v pravni državi. Pritožniku predhodno izrečene (v primerjavi z zaporno kaznijo) milejše pogojne obsodbe in denarne kazni so bile neuspešne, sodni opomin pa v obravnavani zadevi ni relevanten. Pritožniku z izrekom in odmero zaporne kazni ni bila kršena pravica do svobodnega izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Stališče Vrhovnega sodišča, da pritožniku ne bi bilo treba zagotoviti odgovora na odgovor državnega tožilstva, ker naj bi imel možnost te iste razloge izpodbijati že prej ali pa ker naj bi bile navedbe državnega tožilstva neupoštevne, je v neskladju z ustaljeno ustavnosodno presojo glede pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Ker pritožnik v ustavni pritožbi ne izpodbija stališča Vrhovnega sodišča, da je pritožbo vložil pretežno zaradi izpodbijanja pravnih vprašanj glede pregona kaznivega dejanja po uradni dolžnosti, izpodbijanja presoje obstoja kaznivega dejanja razžalitve in grožnje ter zaradi nasprotovanja izreku zaporne kazni in da bi njegova udeležba na pritožbeni seji zadostovala za zagotovitev kontradiktornosti, navedbe glede udeležbe na seji senata Višjega sodišča pa niso materialno izčrpane, je pritožnikov očitek zatrjevane kršitve pravice do izjave neutemeljen. Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, če zoper izpodbijani posamični akt niso izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva.