TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi spremeni tako:

- da se v točki III. izreka znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani Organa za Bpp, št.: SI56 01100 63704 21877, sklic št. 00 800370 - Bpp št. 2594/2018, zviša na znesek 352,84 EUR, znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani Organa za Bpp, št.: SI56 01100 63704 21877, sklic št. 00 800370- Bpp št. 3352/2020, zviša na znesek 235,20 EUR in znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani Organa za Bpp, št: SI56 01100 63704 21877, sklic št. 00 800370 - Bpp št. 1076/2020, zviša na znesek 96,08 EUR,

- da se v točki IV. izreka znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zviša na znesek 2.161,94 EUR,

- da se v točki V. izreka znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki zniža na znesek 196,40 EUR in

- da se v točki VI. izreka znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Celju, št. 01100 - 8450084805, sklic na št. 00 201 - 149 – 2018, zviša na znesek 178,50 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijani točki II. izreka potrdi.

III. Tožeča stranka in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Tožnica je v obravnavanem škodnem dogodku utrpela topo poškodbo desne roke, imela je poškodovan mezinec desnice, očitno pa je dobila tudi udarec v 5. dlančnico desnice. Odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.850,00 EUR tako, upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavlja skoraj 1,5 povprečne mesečne neto plače, kar pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnice.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 2. odstavka 154. člena ZPP in uspeh pravdnih strank v postopku nepravilno določilo, ker ni upoštevalo, da je bil v predmetni zadevi sporen tako temelj kot tudi višina tožbenega zahtevka, zaradi česar bi moralo uspeh določiti ločeno glede na uspeh po temelju in po višini ter upoštevati tako izračunani skupni (povprečni) uspeh. Uspeh v pravdi se praviloma sicer res določa le glede na vrednotenje uspeha „po višini“. Sodna praksa, ki je glede tega vprašanja zelo neenotna, pa izjemoma dopušča tudi vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha. Takšna metoda je sprejemljiva predvsem v odškodninskih sporih, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke sporen tako po temelju kot po višini in ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. Po presoji pritožbenega sodišča gre za takšen primer tudi v tej konkretni pravdi, v kateri je bil sporen tudi temelj tožbenega zahtevka, saj se je večina dokaznega postopka izvajala prav zaradi ugotavljanja temelja zahtevka, zaradi katerega je ta postopek od povprečnega dokaznega postopka v drugih zadevah bistveno odstopal tako po trajanju (številu opravljenih narokov) kot tudi po stroškovni plati, povzročil pa je tudi znatne stroške v primerjavi s tistimi, ki so nastali v nadaljevanju postopka v zvezi s samo višino tožbenega zahtevka.