TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se

razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

 

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje prvostopnemu sodišču, da

predstavlja pritrjevanje mreže, umikanje mreže, hoja delavcev po

brežini in seveda samo izvajanje del, ki lahko povzroči padanje

kamenja na cestišče, povečano nevarnost in te okoliščine omogočajo

zaključek o nevarni dejavnosti kot podlagi za objektivno odgovornost

izvajalca nevarne dejavnosti. Vendar pa takšna opredelitev nevarne

dejavnosti ne razširja odgovornosti tožene stranke na tiste vzroke,

iz katerih izvira škodna posledica, ki ne izvirajo iz območja, kjer

se takšna nevarna dejavnost neposredno opravlja, pa čeprav se je tudi

del zemljišča, iz katerega izhaja škodni vzrok, nahajal neposredno

poleg gradbišča, in kljub temu, da se je semafor, postavljen zaradi

zapore cestišča, nahajal pred delom, kjer so se gradbeni posegi

izvajali. Tako tožena stranka ne more odgovarjati za padec kamenja iz

zemljišča, ki se ni nahajal na tistem delu brežine, kjer se je

izvajala sanacija, temveč iz območja, ki sanaciji oziroma gradbenim

delom ni bilo podvrženo in je povzročil padec kamna na cestišče od

opravljanja dejavnosti povsem neodvisen vzrok (na primer naraven

vzrok, kot je erozija, zaradi katere se razrahlja zemljišče, ki ni

podvrženo gradbenemu posegu, nezadostna zaščitenost z mrežo tiste

brežine, ki se nahaja izven gradbišča). Če je torej škodo zaradi

padca kamna povzročila okoliščina, ki je od opravljanja dejavnosti

neodvisna, za nastale škodne posledice ni mogoče obremeniti nosilca

nevarne dejavnosti, ki delo opravlja v bližini, temveč tistega, ki je

odgovoren za vzdrževanje cestišča ali pa morda razlog celo pripisati

višji sili.