TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Pritožbeno sodišče lahko z vmesno sodbo potrdi (368. člen ZPP v zvezi s 330. členom ZPP) ali pa spremeni (373. člen ZPP v zvezi s 330. členom ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podlago tožbenega zahtevka, če je to smotrno.

Vmesna sodba je odločitev le o podlagi tožbenega zahtevka. Sodišče z njeno izdajo razcepi tožbeni zahtevek v njegov ugotovitveni (kvalitativni) del, torej v del, ki se nanaša na ugotovitev vsebine določene pravice ali pravnega razmerja in v njegov dajatveni (kvantitativni) del, ki se nanaša na višino oziroma znesek obveznosti. Z vmesno sodbo se ne zaključuje odločitev o tožbenem zahtevku, z njo se odloča le o utemeljenosti njegove podlage. Vmesna sodba zato ni končna sodba, je pa njena vsebina pravnomočna podlaga odločitvi o znesku tožbenega zahtevka in tako integralni del končne sodbe. Prvostopno sodišče bo izdalo vmesno sodbo ob pogoju, da toženec v celoti izpodbija podlago tožbenega zahtevka, kakor tudi znesek, če je to smotrno (1. odstavek 330. člena ZPP). Vmesna sodba je namreč izrazit institut načela ekonomičnosti postopka, saj je njen edini namen postopek poenostaviti, poceniti in pogojno, prihraniti strankam in sodišču obširno delo z dokazovanjem višine tožbenega zahtevka. Sodišče bo torej moralo presoditi, ali za izdajo vmesne sodbe obstoje razlogi procesne ekonomije. To pa bo takrat:
- ko je sporno, kako se bo končno rešilo vprašanje podlage tožbenega zahtevka, oziroma, ko sodišče dvomi v pravilnost svoje odločitve o podlagi tožbenega zahtevka in sicer tako dvomi, da si enostavno ne upa tvegati truda in stroškov postopka z ugotavljanjem višine tožbenega zahtevka, - in ko hkrati predvidi, da ugotavljanje višine tožbenega zahtevka ne bo enostavno, da bo zahtevalo veliko časa in stroškov.

Sodišče z izdajo vmesne sodbe le-to izpostavlja pritožbi, oziroma z njeno izdajo toženo stranko celo navede na to, da naj se pritoži. Pritožba pa pomeni zastoj v postopku in sicer precej dolg zastoj. Ob neupoštevanju prej navedenih razlogov smotrnosti, bi bila zato njena izdaja celo nasprotna namenu tega instituta, torej načelu ekonomičnosti postopka.

Pri presoji vprašanja dopustnosti izdaje vmesne sodbe v pritožbenem postopku je potrebno izhajati iz istih razlogov smotrnosti.
Pritožbeno sodišče bo izdano vmesno sodbo izpostavilo revizijskemu preizkusu, kar bo prav tako pomenilo zastoj v postopku, saj bo revident ob vložitvi revizije praviloma predlagal prvostopnemu sodišču, da se počaka s končno odločitvijo do odločitve o vmesni
sodbi v revizijskem postopku. Z vmesno sodbo lahko pritožbeno sodišče potrdi ali pa spremeni prvostopno odločitev o podlagi tožbenega zahtevka. Tako je možna situacija, ko pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi tako zoper ugotovitveni kot tudi zoper dajatveni del končne prvostopne sodbe ugotovi, da odločitev o znesku tožbenega zahtevka temelji na zmotni ali pa nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, zaradi česar bi jo bilo treba razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje, hkrati pa se strinja z odločitvijo o podlagi tožbenega zahtevka. V takem primeru bo pritožbeno sodišče lahko uporabilo institut vmesne sodbe, razcepilo končno sodbo sodišča prve stopnje na njen ugotovitveni del (odločitev o podlagi), ki ga bo z vmesno sodbo potrdilo (368. člen ZPP v zvezi s 330. členom ZPP) in na njen dajatveni del (odločitev o znesku), ki ga bo s sklepom razveljavilo. Izrek takšne odločbe bi se glasil (primer se nanaša na odškodninski spor):

1. Pritožba tožene/če stranke se v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju odškodninske odgovornosti (odgovornost tožene stranke za 80% tožnikove škode), zavrne in se v tem delu z vmesno sodbo potrdi izpodbijana sodba.1)

2. Pritožbi tožene/če stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o znesku tožbenega zahtevka, pa se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Seveda pa bo pritožbeno sodišče v navedeni situaciji uporabilo ta institut le, če ga bodo na to navedli prej omenjeni razlogi
smotrnosti, torej, če želi svojo odločitev o podlagi tožbenega zahtevka izpostaviti revizijskemu preizkusu, hkrati pa predvideva, da
bo ugotavljanje dejanske podlage višine povzročilo veliko truda in stroškov v ponovljenem prvostopnem postopku.

Naslednja situacija, v kateri bi lahko prišlo do izdaje vmesne sodbe, je v primeru, ko sodišče prve stopnje zavrne tožbeni zahtevek zaradi neutemeljenosti podlage (takšna sodba je končna zavrnilna sodba, saj negativna vmesna sodba ni mogoča), pritožbeno sodišče pa na podlagi drugačne pravne presoje ugotovi, da je tožbeni zahtevek v kvalitativnem delu (po temelju) utemeljen. Prvostopno odločitev lahko spremeni le z izdajo vmesne sodbe o podlagi tožbenega zahtevka (373. člen ZPP v zvezi s 330. členom ZPP), saj prvostopne odločitve o znesku ni, ker zaradi neutemeljenosti podlage tožbenega zahtevka tudi ni bil ugotavljan. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka pa bo zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nadaljnji postopek (tako tudi vmesna sodba VS LRS, opr.št. Pž 109/62 z dne 22.3.1962 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča Maribor, opr.št. P 1087/61 z dne 25.12.1961, objavljena v Poročilu o sodni praksi VS LRS I/62). Izrek takšne odločbe bi se glasil:

I.

Temelj na prvi stopnji - tožena stranka 0%. Druga stopnja - tožena stranka 100%:

1. Tožnikovi pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke (za 100%/vso tožnikove/o škode/o).

2. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II.

Temelj na prvi stopnji - tožena stranka 0%. Druga stopnja - tožena stranka 80%:

1. Tožnikovi pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke z
vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 80% tožnikove škode.

2. V preostalem delu (glede odgovornosti tožene stranke po temelju za preostalih 20%) se tožnikova pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

3. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Možna je tudi situacija, ko pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper končno obsodilno sodbo prvostopnega sodišča v
odškodninski zadevi ugotovi, da je treba odločitev v delu, ki se nanaša na znesek tožbenega zahtevka, razveljaviti, hkrati pa ugotovi, da obstoji drugačno razmerje odgovornosti in zato z vmesno sodbo spremeni odločitev o podlagi tožbenega zahtevka (373. člen ZPP v zvezi s 330. členom ZPP). Primer:

Temelj na prvi stopnji - tožena stranka 20%. Druga stopnja - tožena stranka 70%.

1. Tožnikovi pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 70% tožnikove škode.

- v odločitvi o znesku tožbenega zahtevka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu (glede odgovornosti tožene stranke za preostalih 30%) se tožnikova pritožba kot neutemeljena zavrne in
potrdi izpodbijana sodba.

Pritožbeno sodišče bo lahko k spremembi izpodbijane odločitve o podlagi tožbenega zahtevka z vmesno sodbo vodil še en razlog
smotrnosti, ki je v tem, da hoče s pravnomočno odločitvijo o kvalitativnem delu tožbenega zahtevka presekati razpravljanje o temelju tožbenega zahtevka. Prvostopno sodišče namreč ni dolžno sprejeti stališča višjega sodišča, zato bi bila lahko razveljavitev prvostopne odločbe, ne pa sprememba z vmesno sodbo, jalovo dejanje, ker ni nobene garancije, da bo prvostopno sodišče opustilo svoje pravno stališče, zaradi katerega je višje sodišče razveljavilo prvostopno sodbo. To še posebej velja za situacije, ko je pritožbeno sodišče že enkrat razveljavilo prvostopno sodbo zaradi napačne odločitve o podlagi tožbenega zahtevka, pa je nato sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločilo enako kot z razveljavljeno sodbo. V takem primeru je
smotrno, če pritožbeno sodišče ne razveljavlja ponovno take sodbe, ampak izda vmesno sodbo o podlagi tožbenega zahtevka in jo na ta način tudi izpostavi morebitnemu revizijskemu preizkusu. To bi bilo smotrno tako za postopek kot tudi za stranke.