TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 Uvod

Solidarnost je danes in v kriznih razmerah verjetno ena najbolj uporabljanih, obenem pa tudi ena od najbolj zlorabljenih besed. Značilnost takih besed je, da jih vsi uporabljamo in mislimo, da jih naš sogovornik (ali bralec) razume in dojema na enak način kot mi sami. To mišljenje pa se ob globljem razmišljanju pokaže kot velika zmota.

Zmotno razumevanje posameznih besed, zlasti pojmov, v vsakdanjem življenju običajno nima velikih škodnih posledic. To pa ne drži, kadar gre za strokovni razgovor, še zlasti pa, kadar gre za družbeni in politični vidik razmerij med ljudmi. Tedaj se lahko hitro približamo populizmu, zavajanju in s tem k zlorabi posameznih besed.

Prepričan sem, da je tudi solidarnost ena takih besed, zato je koristno o tem pojmu globlje razmisliti. Ne bo pa šlo brez razprave o temeljnih razlogih pojav tega pojma, saj ni nastal, ker je bilo nekomu dolgčas, temveč iz potrebe. Zato o tem v nadaljevanju nekoliko več. Pri tem bomo ostali pri poljudnem razmišljanju, brez obremenjevanja z znanstvenim navajanjem strokovne literature.

2 Izhodišče

Sociološka in filozofska strokovna literatura je polna razprav o človekovih potrebah. Obstajajo različni pristopi in lestvice potreb (npr. Maslow), vendar je samo ena kot temeljna potreba na vrhu, to je potreba po obstoju oziroma gon po samoohranitvi. S to ugotovitvijo se večina avtorjev strinja posredno ali neposredno. Od tu dalje pa imamo dve možnosti: prevzem teze o človekovem darvinizmu in kratkovidnem osebnem egoizmu ali pa tezo o prosvetljenem egoizmu, ki upošteva dolgoročnejše in sinergijske učinke človekovega delovanja in priznava njegovo potrebo po obstoju tudi kot njegovo temeljno pravico.

Celotna zgodovina kaže človekovo nihanje med obema tezama. V razmerah večje učinkovitosti dela in možnosti večjega življenjskega standarda, se kaže močnejša usmeritev v prosvetljeni egoizem kot možna in tudi bolj človeška, saj kaže na širši in ne ozko osebni vidik. Zato bomo to predpostavko upoštevali v nadaljevanju kljub zavedanju, da še danes obstajajo tudi drugačna mišljenja in usmeritve.

3 Človekova pravica do obstoja

V vsaj malo civiliziranem okolju je težko odreči posamezniku njegovo pravico do obstoja. Pri tem se moramo zavedati, da človek ne more obstajati, če ne dela (pa čeprav samo izkorišča druge). Zato je najprej pomembno opredeliti pojem dela. Lahko ga opredelimo na številne načine in z različnih vidikov, kot kaže tudi obsežna strokovna literatura.

Za namen tega prispevka se kot najpomembnejša značilnost dela kaže njegova koristnost. Tudi o pojmu koristnosti lahko veliko razpravljamo. S širšega vidika, za katerega smo se odločili v izhodišču tega prispevka, pa lahko koristnost dela opredelimo kot prispevek k blaginji družbe kot celote.

Pri tem je treba razumeti blaginjo družbe, ne samo kot varnost glede zmanjš(ev)anja tveganja obstoja, temveč v najširšem smislu, torej vključno z dobrim počutjem. Tudi o pojmu blaginje že obstajajo številne raziskave (npr. Stiglitz), kar pa za namene tega prispevka ni pomembno.

Vsekakor pa to kaže na vidik družbene odgovornosti posameznika.

4 Uresničevanje pravice do obstoja

Če upoštevamo načelo, da vsaka pravica pomeni tudi določeno dolžnost, lahko človekovo pravico do obstoja povežemo tudi z njegovo dolžnostjo, to je prispevek k družbeni blaginji, s katerim posameznik svojo pravico do obstoja tudi upravičuje.

Ugotovili smo že, da si človek brez dela ne more zagotoviti svojega obstoja. Zato se njegova pravica do obstoja samodejno preoblikuje v pravico do dela. Ta je ustavno sicer priznana, vendar brez neposrednega sodnega varstva. Uresničuje se prek različnih instrumentov, ki jih uporablja država.

Če posamezniku torej ne priznamo pravice do dela, pomeni, da mu ne priznamo pravice do obstoja.

Razumljivo je, da vsak zaradi različnih (opravičljivih) razlogov ne more zagotoviti svojega obstoja v celoti samo s svojim delovnim prispevkom. V takem primeru se njegova pravica do obstoja samodejno preoblikuje v pravico do solidarnosti.

5 Solidarnost

Solidarnost lahko sicer obravnavamo z različnih vidikov, vendar vidimo, da je temeljna vsebina tega pojma pravica posameznika

Pojem solidarnosti do posameznika torej ne pomeni in naj ne bi pomenil samo posledice sočustvovanja, milosti ali entropije drugih. Predvsem je to dolžnost. Pomembno je torej ugotoviti, čigava je ta dolžnost. Države so nastale predvsem zaradi zagotavljanja varnosti vseh državljanov, in sicer varnosti v najširšem smislu. Pri tem je nesporno prva naloga države zagotoviti obstoj svojih državljanov.

To pa pomeni, da je tudi skrb za uresničevanje pravic do solidarnosti temeljna naloga države. Vsaka država to bolj ali manj izvaja na različne načine. Zato praviloma oblikuje ustrezen pravni in organizacijski solidarnostni sistem.

Življenje je pestro in praksa kaže, da tak sistem praviloma ne upošteva neposredno vseh primerov in posebnosti posameznega človeka. Zato obstajajo tudi profesionalno organizirane dobrodelne organizacije. Struktura in obseg njihovega financiranja kažeta, koliko posamezna država upošteva pravico državljanov do solidarnosti. Pomanjkljivost sistema solidarnosti v državi nadomeščajo posamezni dobrotniki, ki pa s tem na svoj način dajejo tudi potuho državni administraciji.

6 Zaključek

Očitno je nujno širše razumevanja pojma solidarnosti tudi v okviru prizadevanj o družbeni odgovornosti posameznika in družbenih institucij. To se pokaže v vsaki krizi, posebej še v primeru epidemij. Zato ni slučajno, da se krepijo težnje po uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka. Za njegovo uvedbo pa je lahko prav zgornje razmišljanje eno od izhodišč. To pa je seveda že druga zgodba.