TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 Uvod

Številni avtorji, raziskovalci in mednarodne organizacije ugotavljajo čedalje večjo dohodkovno neenakost v državah po vsem svetu. Obenem se večina opredeljuje za spremembo davčnega sistema kot temeljnega ukrepa. Nekateri pa opozarjajo, da je pristop z davčnimi spremembami preozko zastavljen, saj je težava širše narave (npr. Kennedy, 2019).

S takim kritičnim pogledom se je možno takoj strinjati, manj pa je jasno, kaj storiti. Za celovit pristop k reševanju problema neenakosti je treba najprej opredeliti nekaj teoretskih izhodišč, ki temeljijo na kritični presoji prevladujočega kapitalističnega sistema.

Zato bomo v nadaljevanju podali tudi zamisel celovite opredelitve problema, ki lahko pomeni podlago za predlaganje potrebnih sprememb in načrtovanje ustreznih ukrepov.

2 Temeljna izhodišča

Kot osnovno izhodišče postavljamo zakon dodane vrednosti (ZDV), ki velja v vseh družbeno ekonomskih sistemih, ne glede na časovno obdobje in obsega dva vidika (Bergant, 2017, 100):

1. dodana vrednost je čisti izid delovanja organizacijskega sistema pri obvladovanju tveganja, ki je lasten sistemu in pripada nosilcem tveganja sorazmerno njihovemu prispevku k delovanju organizacijskega sistema (vidik ustvarjanja dodane vrednosti);
2. nesorazmerno visoka ali nesorazmerno nizka udeležba posameznih nosilcev tveganja v dodani vrednosti (glede na njihov delovni prispevek) povečuje entropijo organizacijskega sistema in ogroža uresničevanje njegovega trajnostnega razvoja (vidik usmerjanja dodane vrednosti).

Družbena odgovornost se kaže torej v čim večjem razumevanju in upoštevanju delovanja ZDV, kar je edini izhod iz vse večjih težav v svetovnem razvoju. Nasprotno: neupoštevanje delovanja ZDV je družbeno neodgovorno.

ZDV omogoča naslednji razmislek in izhodišča za razpravo:

• temeljni razlog, zakaj je treba spremeniti delitev dodane vrednosti, je nezadovoljstvo posameznikov in njihovih organizacij z udeležbo v dodani vrednosti, kar lahko vodi tudi v nasilne oblike nestrinjanja; ^[1]
• najprej je treba opredeliti upravičence na udeležbo v dodani vrednosti, ki jih najširše imenujemo deležniki;
• nadalje je pomembna podrobnejša opredelitev dodane vrednosti oziroma njeno merjenje;
• neenakost ni izključna posledica neustreznega davčnega sistema, temveč neustrezne delitve dodane vrednosti, zato je sprememba samo davčnega sistema nezadostna in je lahko celo škodljiva;
• posebno področje je torej opredeljevanje prispevkov deležnikov k ustvarjanju dodane vrednosti in njena delitev na njihovi podlagi.

3 Opredelite deležnikov

Za nadaljnjo obravnavo moramo natančneje opredeliti pojem deležnika v neki združbi. Avtorji namreč običajno enačijo pojma interesna skupina in deležnik (angl.: stakeholder). ^[2] Z vidika upravičenosti do udeležbe v dodani vrednosti je to očitno prevelika poenostavitev.

Najširše lahko razumemo interesne skupine, kjer člane druži ^[3] interes, ki pa ni nujno za vse isti. Zato te vrste skupin lahko delimo na:

1. skupine, ki jih združba samo zanima (npr. zaradi dolgočasja ali zaradi želje po širšem znanju ali poznavanju okolja); ta skupina ne čuti pomembnejšega tveganja, se torej ne čuti posebej ogroženo;
2. skupine, ki posredno nosijo del tveganja združbe; to so zlasti skupine v ožjem in širšem okolju združbe, saj poslovanje združbe vpliva na njihovo blaginjo (življenjski standard) in počutje;
3. skupine, ki neposredno nosijo tveganje združbe; to so zlasti lastniki kapitala (angl: stockholders), zaposlenci in upniki (vključno z državo in nekaterimi poslovnimi partnerji); ta skupina ni homogena, saj obsega:
4. lastnike, ki nimajo odločilnega vpliva na poslovanje (npr. mali delničarji);
5. ključne lastnike kapitala z vplivom na poslovanje;
6. državo na podlagi davčnega sistema;
7. zaposlence; le-ti imajo omejen vpliv, ki ga pridobijo s pogajanji (npr. s pomočjo sindikata) in na podlagi Zakona o soupravljanju delavcev pri upravljanju (ZSDU-UPBI, 2007).
8. ključne poslovne partnerje, ki so strateškega pomena za združbo in sodelujejo na podlagi dolgoročnih dogovorov z vključenimi določili o razporejanju oziroma prevzemanju tveganja.

Banke kot najpomembnejša skupina financerjev poslovanja imajo lahko status deležnika samo v primeru projektnega financiranja, kjer je določena njihova udeležba v ustvarjenem ostanku prihodkov od posameznega projekta, saj s tem prevzemajo del poslovnega tveganja podjetij. ^[4]

Zunaj navedenih skupin poznamo še zainteresirane skupine, kot so na primer investitorji, ki želijo z vlaganjem pridobiti večji vpliv v združbi. Tudi te skupine (čeprav še neznane), imajo neki vpliv, saj jih združbe med drugim nagovarjajo tudi s svojimi poslovnimi poročili.

Poudariti je treba, da navedene skupine deležnikov niso statične, temveč se spreminjajo, saj se lahko njihov interes zaradi najrazličnejših vzrokov razmeroma hitro spreminja. To pomeni, da se člani skupine (posamezniki ali združbe) selijo iz ene skupine v drugo.

4 Opredelitev in struktura dodane vrednosti

Tradicionalno (klasično) računovodsko opredelitev dodane vrednosti (DV) ponazarja naslednja enačba:

DV = SD + EBIT, (1)

ki kaže, da DV sestavljajo stroški dela (SD) in poslovni izid pred odbitjem davkov in obresti (EBIT). Podrobnejšo strukturo DV kaže enačba 2:

DV = SD + Obresti (I) + Davki (T) + Dividende (Div) + Neizpl. čisti dobiček (R). (2)

Vsebinsko gledano pa je dodana vrednost samo tista novoustvarjena vrednost, ki ne zmanjšuje vrednosti bogastva združbe (in družbe), čeprav se v celoti porabi (potroši). Zato je treba stroške dela razdeliti na:

• ovrednoteni potrošek delovne sile (PDS), ki z ekonomskega vidika pomeni stalne stroške poslovanja (podobno kot amortizacija); ocenimo ga lahko z dogovorjeno minimalno plačo;
• spremenljivi del udeležbe zaposlencev (USD), ki je načeloma odvisen od učinkovitosti poslovanja združbe in izplačan skladno s sprejetim pravilnikom o plačah in pravilnikom o sistematizaciji delovnih mest.

Z razmerjem delitve stroškov dela na zgornji način se tu ne bomo podrobneje ukvarjali, ker zahteva širše družbeno soglasje in naj bi bil izid pogajanj med delodajalci in sindikatom na podlagi ustreznih pravnih norm.

Kljub temu naj poudarimo, da sedanje obravnavanje vseh stroškov dela kot strošek poslovanja pomeni, da delo ni obravnavano kot eden temeljnih produkcijskih tvorcev, saj strošek dela v obstoječem pravnem redu pomeni strošek delovne sile,"nabavljene na trgu" (Gostiša, 2014, 209).

Podobno je treba udeležbo lastnikov oziroma vlagateljev finančnega kapitala (Div) v enačbi 1 ločiti na:

• oportunitetni strošek lastnikov finančnega kapitala (SLK), ki z ekonomskega vidika tudi pomeni stalne stroške poslovanja;
• spremenljivi del udeležbe lastnikov finančnega kapitala (ULK), ki je načeloma odvisen od učinkovitosti poslovanja združbe in jim pripada zaradi morebitnega neposrednega poslovodenja in inovativnosti ali dejanskega izvajanja lastniškega upravljanja, to je zaradi njihovega tekočega prispevka k obvladovanju tveganj.

Opredelitev razmerja zgornje delitve je odvisna od širšega družbenega soglasja, ki naj bi bilo ustrezno urejeno (vendar ne eksplicitno določeno) tudi s pravnim redom države.

Podobno je treba tudi zadržani (neizplačani) dobiček v enačbi 2 ločiti na:

• del zadržane dodane vrednosti, ki bi ob morebitnem izplačilu pripadal zaposlencem (ZDVSD);
• del zadržane dodane vrednosti, ki bi ob morebitnem izplačilu pripadal lastnikom kapitala (ZDVLK).

Opredelitev razmerja med gornjima kategorijama zadržane dodane vrednosti mora biti skladno z izhodišči, na katerih je opredeljeno razmerje med zneski nagrad aktivnim lastnikom kapitala in stroški dela ostalih zaposlencev. Pri tem načeloma ne moti, da so vsi zaposlenci (ali samo del) obenem tudi (so)lastniki združbe, kar pa je seveda treba ustrezno upoštevati.

Morebitno kasnejše izplačilo zadržane dodane vrednost je torej načeloma možno samo v sorazmernem deležu obeh skupin deležnikov, saj bi bila drugačna odločitev v nasprotju s temeljnim načelom zakona dodane vrednosti, razen seveda v primeru, ko se s takim izplačilom strinjajo vsi deležniki.^[5]

Ob upoštevanju zgornjih opredelitev bi se struktura neto dodane vrednosti glasila:

DV = PDS + USD + SLK + ULK + I + T + ZDVSD + ZDVLK. (3)

Če upoštevamo, da PDS in SLK pomenita stalne stroške, vsebinsko ne sodita v dodano vrednost. Če ju odštejemo, dobimo novo kategorijo, ki jo imenujemo presežna dodana vrednost (PDV).

Presežno dodano vrednost zato ponazarja enačba 4:

PDV = DV − PDS – SLK (4)

oziroma:

PDV = USD + ULK + I + T + ZDVSD + ZDVLK. (5)

Presežna dodana vrednost je torej sestavljena iz:

• udeležbe zaposlencev (vključno s plačili in z nagradami poslovodstvu) (USD),
• udeležbe lastnikov finančnega kapitala (delničarjev in družbenikov) (ULK),
• udeležbe financerjev (I),
• udeležbe države (davki) (T),
• zadržane presežne dodane vrednosti, ki pripada zaposlencem (ZDVSD),
• zadržane presežne dodane vrednosti, ki pripada lastnikom kapitala (ZDVLK).

Tako opredeljena presežna dodana vrednost ima nekaj pomembnih prednosti pred tradicionalno dodano vrednostjo, in sicer:

• pomeni dosledno izpeljavo vsebinsko nesporne opredelitve dodane vrednosti;
• pomeni količino, ki je (oziroma naj bi bila) predmet usmerjanja oziroma delitve;
• pomeni podlago za enakopravno obravnavanje vseh deležnikov združbe;
• odpravlja neenakopravnost dela (oziroma intelektualnega kapitala) v razmerju do lastniškega kapitala v obstoječem družbenoekonomskem sistemu; ^[6]
• odpravlja zavajanje in navidezno pravičnost v pogledu udeležbe zaposlencev v dodani vrednosti;
• pomeni natančneje opredeljeno kategorijo v primerjavi z znanimi kategorijami, kot sta novoustvarjena vrednost in dohodek;
• nadomešča kategorijo dobiček kot temeljni cilj poslovanja združbe; ^[7]
• na tej podlagi je možno oblikovati nov računovodski izkaz, to je izkaz presežne dodane vrednosti (Bergant, 2017, 175).

V enačbi 5 ni upoštevana tako imenovana "podjetniška renta", ki pomeni nadomestilo ustanoviteljem združbe za podjetniško idejo in naložbeno pobudo. Tak motivacijski instrument je nedvomno ekonomsko pomemben za razvoj gospodarstva in družbe kot celote. V enačbi 5 je nismo prikazali, ker naj bi bila omejena z določenim rokom trajanja, saj je celo pravna zaščita patentov in licenc omejena na največ 20 ali celo manj let (Gostiša, 2014, 325).

5 Sklep

Resno obravnavanje dohodkovne neenakosti zahteva najprej ustrezno priznavanje vloge intelektualnega kapitala v razmerju do lastniškega kapitala. V nasprotnem primeru se zahteve po večji enakosti zreducirajo bolj ali manj na delitev dobička, ki še vedno pripada lastnikom kapitala in zahteve po večjih plačah zaposlencev. V danih razmerah je to naloga sindikata, naloga stroke pa je pokazati in utemeljiti trajnejše rešitve.

Zato delitev dobička ni dobro izhodišče, temveč je treba priznati pomembnost kategorije dodane vrednosti v konceptu družbene odgovornosti in začeti razpravo o njeni delitvi.

To zahteva podrobnejše opredelitve deležnikov, ki nosijo tveganje v podjetju. Brez priznavanja udeležbe vseh deležnikov v dodani vrednosti ne moremo govoriti o skladnosti delitve dodane vrednosti z zakonom dodane vrednosti (ZDV). Zato je vsaka druga rešitev lahko le začasna. Na tak način samo odlašamo z resnično potrebnimi spremembami. Zato je s tega vidika lahko tudi slaba, če ni obenem dogovorjen ustrezen načrt nadaljnjih sprememb. ^[8]

V prispevku obravnavani model je z današnjega vidika lahko opredeljen kot preveč revolucionaren, vendar omogoča opredelitev jasnih ciljev, čeprav ne bodo doseženi v kratkem času. Zato mora postati sestavni del ciljev gibanj za družbeno odgovornost in ekonomsko demokracijo, s tem pa tudi področje strokovnega obravnavanja.

Literatura

Bergant, Ž. (2017). Dodana vrednost iz novega zornega kota. Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo.

Durjava, Ostoj (1975): Dohodek kot motiv gospodarjenja in poslovnega obnašanja organizacij združenega dela. Zbornik posvetovanj teoretične sekcije ZES, str. 246−259. Portorož: Zveza ekonomistov Slovenije.

Gostiša, Mato (2005): Teorija ekonomske demokracije kot nove sistemske paradigme kapitalizma. Kranj: ŠCID – Študijski center za industrijsko demokracijo.

Kennedy, L. (2019). Inequality: from redistrib ution to predistribution and beyond?

https://www.socialeurope.eu/inequality-socialisation. (Pridobljeno: maj, 2019).

Opombe:

^[1] V končni fazi je zaradi teh neenakosti ogrožen tudi obstoj človeštva.

^[2] V slovenščino stakeholder prevajajo tudi na druge načine, v odvisnosti od vsebine besedila (npr. kot: zainteresirane strani, udeležene strani, interesne skupine).

^[3] V interesno skupino na primer ne štejemo tistih, ki jih druži samo zanimanje.

^[4] Boljši položaj financerjev je v celoti posledica pogodbenega razmerja, ki je popolnoma administrativnega značaja in nima podlage v poslovni ali ekonomski logiki. To, da so pogodbene obresti izvzete iz davčne osnove je popolnoma administrativna ureditev, ki brez razloga in potrebe motivira zadolževanje podjetij.

^[5] Lahko bi se udeležbi v dodani vrednosti začasno odpovedali tudi morebitni drugi deležniki kot upravičenci v delitvi dodane vrednosti (npr. strateški poslovni partnerji na podlagi sklenjenih pogodb). To bi bilo treba seveda upoštevati v vsakem konkretnem primeru.

^[6] Gostiša obstoječi družbenoekonomski sistem imenuje "mezdnokapitalistični sistem", ker obravnava delo kot tržno blago (Gostiša, 2014, 38).

^[7] To seveda ne pomeni, da izločimo kategorijo dobička iz teorije in prakse gospodarjenja v združbi, saj »ima izreden pomen zlasti kot sestavina cen in podjetniških kalkulacij« (Durjava, 1975, 258).

^[8] Nobena zadeva ni tako trajna, kot so začasne.