TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Upnik mora pri obeh vrstah začasnih odredb (denarne in nedenarne terjatve) najprej dokazati verjetnost terjatve. Verjetnost je podana, če so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, v prednosti pred razlogi, ki govore proti temu. Zato mora biti v prvi fazi postopka proces odločanja fleksibilen. V tej fazi postopka sodišče še ne odloča o glavni stvari, niti ne sme prejudicirati končne odločbe, zato se pogosto ocenjuje le, ali niso tožbene navedbe na prvi pogled take narave, da bi iz njih izhajala popolna neutemeljenost.

V skladu z 272. členom ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če tožnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji. Za izdajo sodne odločbe zadostuje standard verjetnosti in v tej luči je treba izvesti določene dokazne predloge ter jih oceniti, na kar smiselno opozarja tudi pritožba. Prvostopenjsko sodišče se je osredotočilo le na sporno pogodbo o preužitku. Ta pa sama po sebi ne ponudi dovolj podatkov, ki bi služili kot podlaga odločitvi o ugoditvi ali zavrnitvi predlagane začasne odredbe. Prvostopenjsko sodišče je preuranjeno zaključilo, da tožnik ni uspel z verjetnostjo izkazati očetove nesposobnosti za razsojanje.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni uspel z verjetnostjo izkazati, da je sporna pogodba o preužitku nična zaradi odsotnosti elementa aleatornosti, je preuranjen.

Pri odločanju o obstoju preostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe mora prvostopenjsko sodišče upoštevati, da je tožnik dolžan izkazati objektivno nevarnost. Nevarnost utemeljuje resna bojazen, da se bo sedanje stanje spremenilo. Ni treba, da bi se sprememba sedanjega stanja že začela, temveč mora groziti nevarnost v prihodnosti.