TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-2144/2020/20 (1222-05) z dne 4. 9. 2024 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obveznost sodelovanja pristojnega organa s prosilcem iz drugega stavka določila člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU se nanaša na prvo fazo obravnavanja dejstev in okoliščin, ki se nanaša na ugotovitev dejstev in okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil. V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme, česar tožena stranka ni upoštevala.

Nujni sestavni del ocene o (ne)verodostojnosti prosilčevih navedb je tudi upoštevanje informacij o stanju v izvorni državi, če ima prosilec zahtevek glede 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen. Tožnik ni imel zahtevka v upravnem postopku, ki bi bil očitno neutemeljen, saj tožena stranka sama priznava, da informacije o stanju istospolno usmerjenih v Maroko, ki jih je tožnik predložil pred izdajo izpodbijanega akta, " v večji meri nudijo oporo" prosilčevim navedbam. Vendar pa mu tožena stranka ni verjela, da je istospolno usmerjen in sicer iz razloga, ker ni po resnici povedal za razlog za strah pred preganjanjem že tekom prve prošnje v upravnem postopku, ampak je to storil šele, ko je podal drugo prošnjo. Ta argument pa je v očitnem nasprotju s pravnimi interpretacijami Sodišča EU. Dokazna ocena tožene stranke v konkretnem primeru je tako v izrecnem nasprotju s stališčem Sodišča EU v sodbi v zadevi A B C iz leta 2013, kjer je Sodišče EU zavzelo stališče, da iz določb člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2004/83 izhaja, da lahko države članice prosilcu naložijo dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. "Vendar pa - ob upoštevanju občutljivosti vprašanj, ki se nanašajo na osebno sfero posameznika in med drugim na njegovo spolnost - zgolj na podlagi dejstva, da ta oseba zaradi nepripravljenosti razkritja intimnih vidikov iz svojega življenja ni od začetka zatrjevala svoje istospolne usmerjenosti, ni mogoče sklepati na njeno neverodostojnost." Lažna izjava iz prvotne prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je prosilec za ali ob prvi priložnosti pojasnil in preklical, sama po sebi ne more preprečiti ugotovitve njegove splošne verodostojnosti v smislu te določbe.

Zaporna kazen za homoseksualnost je po stališču Sodišča EU nesorazmerna in diskriminatorna in zato pomeni preganjanje v smislu ZMZ-1, če se izvaja v praksi države izvora. Za to pa je nujno potrebno pridobiti relevantne informacije o stanju v izvorni državi glede realnosti preganjanja s strani države, da se preveri, ali se taka zakonodaja uporablja v praksi oziroma glede zmožnosti in pripravljenosti države nuditi zaščito, če je v konkretnem primeru morebiti primarni akter preganjanja družina oziroma socialna okolica. Tožena stranka tovrstnih informacij ni pridobila in jih ni upoštevala.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen drugačen način bi moral tožnik priznati, da zaradi strahu, sramu in občutka krivde prvič ni govoril po resnici, da bi to njegovo priznanje in pojasnilo bilo sprejeto v luči upoštevanja prakse Sodišča EU o tem, da ni mogoče vedno pričakovati, da bo prosilec moškega spola, ki trdi, da je preganjan zaradi istospolne usmerjenosti, to povedal že ob prvi priložnosti. Tožnik ni z lahkoto, malo počez in pavšalno opisal svoje osebne okoliščine glede strahu pred vrnitvijo, da bi bila njegova prošnja že na prvi pogled neverodostojna.

Kot dodaten podporni element v oceni neverodostojnosti je tožena stranka upoštevala, da tožnik ni podal prošnje za azil že v prvi državi članici EU, vendar se tožena stranka ob tem ni ukvarjala z vprašanjem, ali je za to v drugi državi članici (v Grčiji in na Hrvaškem) sploh imel realno možnost, poleg tega zelo različni razlogi vodijo tujce pri odločitvah, kje bodo lažje čakali na odločitev o njihovi prošnji. Ob tem je tudi treba upoštevati, da iz prava EU in ZMZ-1 ne izhaja, da imajo prosilci obveznost vložiti prošnjo v državi članici prvega vstopa, sicer jih zadenejo točno določene pravne posledice.

Tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in člena 47(1) in (2) Listine bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.