TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje (točka I. in točka II.2.) potrdita.

2.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II.1. delno spremeni tako, da se glasi:

Zavrne se podrejeni del tožbenega zahtevka, ki se glasI:

"ugotovi se, da je znamka ZTS INTER-SHOP v logotipu, objavljenem pod registrsko št. 9570396 v Biltenu 1995/4 z dne 31.8.1995 ter logotipu, objavljenem v Biltenu 1995/5 z dne 31.10.1995 pod registrsko št. 9570430 nična, za seznam blaga oziroma storitev pod številkami: 3, 16, 40 ter se po pravnomočnosti te sodbe znamka v obeh logotipih za te sezname blaga in storitev izbriše iz registra pri Uradu RS za intelektualno lastnino."

3.V preostalem delu (za ugotovitev ničnosti iste blagovne znamke za blago in storitve pod številkami 18, 21, 25 35) pa se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki II.1. potrdi.

4.Pritožbi obeh pravdnih strank zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrneta in se sodba v III. točki izreka potrdi.

5.Zahtevi pravdnih strank za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrneta.

6.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

 

Ureditev sodnega varstva pravic v zadevah intelektualne lastnine je urejeno najprej v poglavju V. - Ničnost pravic in razveljavitev znamke, nato pa še v poglavju VI. - Sodno varstvo od točke 1 - Varstvo pravic do točke 3 - Spor za priznanje avtorstva. Tožbo na ničnost pravic lahko vložijo vse osebe, navedene v prvem odst. 87. čl. ZIL, ki za vložitev takšne tožbe izkažejo pravni interes. Ureditev varstva po 87. čl. ZIL je splošnejša od ureditve izpodbijanja pravice do patenta, modela, vzorca in znamke v 99. in naslednjih členih. Ker je ureditev sodnega varstva v 100. čl. ZIL urejena posebej, mora stranka, ki želi doseči ugodno odločitev sodišča, izpolniti vse z zakonom predpisane abstraktne zakonske stanove, v nasprotnem primeru namreč v tem postopku ne bo uspela. Zakonski dejanski stan iz 100. čl. ZIL predpisuje abstraktno dejansko stanje, ko pravna ali fizična oseba že uporablja znak v gospodarskem prometu za označevanju svojega blaga oziroma storitev, katerega pa še ni predlagala pri Uradu v zaščito kot svojo blagovno znamko. Ker pa obstojajo vsi pogoji, da bi lahko svoj znak zaščitila kot blagovno znamko, je zakonodajalec predpisal, da jo v tem primeru sodišče razglasi za nosilca znamke. Če pa je že nosilec blagovne znamke, ki jo nekdo drug v gospodarskem prometu uporablja za zaznamovanje svojega blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste, pa ni nobene podlage za to, da bi sodišče že registrirano blagovno znamko, ki uživa vso pravno zaščito, še enkrat že zaščiteni znak z blagovno znamko zaščitilo kot blagovno znamko s sodno odločbo, s katero bi sodišče razglasilo tožnika za nosilca blagovne znamke. O tem, da tožeči stranki kot nosilcu kršene blagovne znamke ne bo treba sprožati novih postopkov, s katerimi bi zahteval prepoved uporabe (sedaj znaka), ki bi ga še naprej v gospodarskem prometu uporabljala tožena stranka.