TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pravna pravila zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930, ki so se v zemljiškoknjižnih postopkih uporabljala do uveljavitve zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS 33/95 - ZZK (tedaj tudi še v času odločanja na drugi stopnji), niso izrecno določala, kdo ima pravico do vložitve pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Kot pravilno ugotavlja drugostopno sodišče, pa so pravna pravila zakona o zemljiških knjigah v paragrafu 87 in nasl. določala, kdo je v zemljiškoknjižnih zadevah upravičen vlagati prošnje (vsakdo, ki z zemljiškoknjižno listino izkaže svojo pravico, ki more biti predmet vpisa, če pa kdo predlaga vpis v zemljiško knjigo v imenu drugega, pa se mora izkazati s pooblastilom, da je to upravičen), v paragrafu 133 pa, komu mora sodišče vročiti zemljiškoknjižni sklep. Poleg predlagatelja je to vedno še tisti, na čigar lastnini se pridobi zemljiškoknjižna pravica ali čigar zemljiškoknjižna pravica se prenese, obremenjuje, utesnjuje ali razveljavlja in tudi tisti, zoper katerega je bila opravljena zemljiškoknjižna zaznamba, tisti, za katere je na vpisani pravici kaj nadaljnjih vknjižb ali predznamb, če se dovoli popoln ali delni izbris, lastnik nepremičnine o sklepih o vknjižbi in predznambi, s katerimi se zastavljajo ali odstopajo že vpisane pravice tretjih oseb, pooblastitelju, če je izposlovan vpis zoper njega na predlog pooblaščenca, pristojnemu geodetskemu organu, zastavnemu upniku, drugim osebam pa, če tako določa poseben predpis. Ob pravilnem pravnem zaključku drugostopnega sodišča, da revidenta ni mogoče uvrstiti niti med osebe, ki jim je bilo potrebno vročiti zemljiškoknjižni sklep, niti med osebe, ki bi bila upravičena v konkretni zemljiškoknjižni zadevi vlagati prošnje, je pravilen tudi nadaljnji pravni zaključek drugostopnega sodišča, da navedena pravna pravila B. Š. ne zagotavljajo pravice do pritožbe v obravnavani zemljiškoknjižni zadevi.

Revident je v reviziji mnenja, da drugostopno sodišče pri presoji njegove legitimacije za vložitev pravnega sredstva ne bi smelo upoštevati le pravil zemljiškoknjižnega prava, ampak tudi pravila pravdnega postopka, ki omogočajo vložitev pritožbe vsakomur, ki ima za izpodbijanje sodne odločbe pravni interes. To sklicevanje revidenta na določbe pravdnega postopka pa ni utemeljeno. V pravdnem postopku je namreč uveljavljen čisti (procesni) pojem stranke. Stranka je tisti, ki zahteva pravno varstvo (tožnik) in tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo (toženec). Po določbah ZPP, lahko pritožbo proti odločbi sodišča prve stopnje vložijo le stranke (1. odstavek 348. člena ZPP). Kdor ima pravni interes do tega, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pa le v primeru, če stopi v pravdo in se pridruži tej stranki (206. člen in nasl. ZPP). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Zato ni utemeljeno revidentovo zatrjevanje, da mu v zemljiškoknjižnem postopku zagotavljajo legitimacijo za vložitev pravnega sredstva določbe ZPP.