TFL Vsebine / Bibliografski podatki strokovnih člankov

PROBLEMI Z IZVRŠITVIJO NEKE KAZENSKE SODBE V IZVRŠILNEM POSTOPKU
Iz vsakdanjika naše sodobne podjetniške prakse je na naslov
uredništva prispel sklop vprašanj.
Ustanovitelj in hkrati direktor družbe z omejeno odgovornostjo je
storil več kaznivih dejanj goljufije in bil obsojen na zaporno kazen.
Z isto sodbo (Opomba: Podatkov o sodbi ne omenjam, da ostane
spraševalec anonimen) je sodišče oškodovanemu podjetju prisodilo
celotni premoženjskopravni zahtevek (Opomba: Postopek za
uveljavljanje premoženjskopravnih zahtevkov ureja X. poglavje Zakona
o kazenskem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 26/86 - 3/90). Iz obrazložitve
te pravnomočne kazenske sodbe izhaja, da ima obsojenec oziroma
njegovo podjetje svoje dolžnike. Tisti, ki so dolgove v kazenskem
postopku priznali, so zatrjevali, da za dobavljeno blago računov niso
prejeli. Oškodovano podjetje zastavlja naslednja vprašanja:
1. Ali lahko oškodovano podjetje vloži predlog za izvršbo na denarno
terjatev dolžnika (91. - 103. člen ZIP), s katerim bo zahtevalo od
dolžnikovih dolžnikov vsaj delno poravnavo svoje terjatve?
2. Ali je v tem primeru pravnomočna kazenska sodba, ki dolžnikove
dolžnike omenja v obrazložitvi, ustrezen izvršilni naslov za vložitev
predloga za izvršbo?
3. Ali je za vložitev takega predloga za izvršbo pravna ovira
dejstvo, da je obsojenec trenutno na prestajanju zaporne kazni?
"Spregled pravne osebnosti"
Odgovori na zastavljena vprašanja so odvisni od odgovora na
vprašanje, ki se najprej pojavi pri branju predstavljenega problema.
Kdo sploh je dolžnik oškodovanega podjetja: pravna oseba (podjetje
obsojenega) ali fizična oseba (obsojenec)?
Tega odgovora kazenska sodba ne daje povsem nedvoumno. Iz sodbe
izhaja, da ne loči med subjektiviteto obsojene fizične osebe in
pravne osebe, katere lastnik je ta fizična oseba. Kazensko sodišče je
v konkretnem primeru nepravilno spregledalo pravno osebnost (Opomba:
Institut spregleda pravne osebnosti ureja 6. člen Zakona o
gospodarskih družbah (Ur.l. RS, št. 30/93 - v nadaljevanju ZGD)
gospodarske družbe (Opomba: Izraze podjetje in gospodarska družba
uporabljam kot sinonima, ker gre za sodbo pred uveljavitvijo ZGD)
(stranki pa se zaradi tega tudi nista pritožili). Pri tem sodba nima
ugotovitve, da bi obsojenec podjetje izrabil, da bi sebi pridobil
premoženjsko korist. (Obsojenec je bil spoznan za krivega, ker je z
namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil v
zmoto delavce oškodovanega podjetja in jih zapeljal, da so mu v škodo
premoženja tega podjetja izročili različno blago, s tem, da je kot
lastnik, direktor in edini zaposleni v svojem podjetju navezal
poslovne stike s (sedaj) oškodovanim podjetjem.) Po Zabelu govorimo o
spregledu pravne osebnosti takrat, "kadar zakon, sodna ali upravna
odločba zanemari, zavestno prezre samostojno, z zakonom zagotovljeno
bit pravne osebe in prenese učinke nekega, prvotno na pravno osebo
navezanega stanja na osebo ali na osebe, ki stoji(jo) za pravo osebo.
Spregled pravne osebnosti pomeni, da se zanika ločenost med pravno
osebo in njenimi pripadniki." (Opomba: Zakon o gospodarskih družbah s
komentarjem, GV, Ljubljana 1993, str. 37).
Kako je prišlo do navedene nepravilnosti?
Kazensko sodišče je poleg tega, da je obsodilo storilca kaznivega
dejanja, prisodilo prizadetemu podjetju še celotni premoženjskopravni
zahtevek, pri tem pa je plačilo tega naložilo obsojencu. Iz izreka,
še jasneje pa iz razlogov, sodbe izhaja, da je bilo podjetje
oškodovano, ker je sklenilo vrsto prodajnih pogodb z obsojencem -
vendar kot zakonitim zastopnikom pravne osebe, torej jih je sklenilo
z njegovim podjetjem. To podjetje pogodbenih obveznosti ni izpolnilo
- kupnin za dobavljeno blago ni plačalo. Tako je torej na podlagi
obrazložitve sodbe možno sklepati, da je le obsojenčevo podjetje
oškodovalo svojega poslovnega partnerja. Torej bi lahko sledil
zaključek (ki pa zaradi protislovij v sodbi ni nujno pravilen), da
je obsojenec s storjenim kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko
korist svojemu podjetju in ne sebi neposredno (Opomba: Podobne
situacije, ko se v praksi lastnika enači z njegovim podjetjem, je
pred kratkim slikovito orisal M. Ilešič v uvodniku PP št. 2/94, str.
1). Gre za situacijo, ki je posebej urejena v 87. členu KZ SFRJ
(Opomba: Kazenski zakon SFRJ, Ur.l. SFRJ, št. 44/76 - 34/84) (Opomba:
Omenjeni člen se glasi: "Če je storilec s kaznivim dejanjem pridobil
premoženjsko korist organizaciji združenega dela ali drugi
samoupravni organizaciji ali skupnosti, se ta korist odvzame tej
organizaciji ali skupnosti.") Ureditev v tem členu je sicer
zastarela, saj ni prilagojena novim gospodarskim razmeram, vendar iz
Beletovega (Opomba: Bavcon, Bele, Kobe, Šelih: Kazenski zakon SFR
Jugoslavije, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 216) komentarja
tega člena izhaja, da: "V teoriji in sodni praksi prevladuje mnenje,
da se ta določba mora uporabiti na samo za samoupravno organizacijo,
marveč za vsako organizacijo oziroma pravno osebo." Tako najbrž ni
bilo ovir, da se ne bi uporabila tudi za gospodarsko družbo, kateri
je obsojenec pridobil premoženjsko korist. Torej bi se mogel (moral)
tudi premoženjskopravni zahtevek naložiti v plačilo temu podjetju -
in ne obsojencu. Odločitev je posebej problematična, ker teoretično
gledano lahko oškodovano podjetje s tožbo še vedno zahteva odškodnino
in (ali) eventualno izpolnitev pogodb od podjetja v lasti obsojenega.
Kakorkoli že je s to sodbo, je bila potrebna nekoliko širša razlaga
njene vsebine, da se na zastavljena vprašanja sploh lahko odgovori.
Izvršilni naslov
Naslednje vprašanje, ki pa ga je že nakazal bralec PP, je, ali je
pravnomočna kazenska sodba ustrezen izvršilni naslov. Katere listine
so lahko izvršilni naslov je določeno v 2. odstavku 16. člena ZIP
(Opomba: Zakon o izvršilnem postopku, Ur.l. SFRJ, št. 20/78 - 20/90),
ki se glasi:
Izvršilni naslovi so:
1. izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava;
2. izvršljiva odločba v upravnem postopku, poravnava v
upravnem postopku in izvršljiva odločba v postopku za
prekrške, če se glasijo na izpolnitev denarne obveznosti;
3. druga odločba, za katero zakon odloča, da je izvršilni
naslov.
Obstoj izvršilnega naslova je ena od procesnih predpostavk za
dovolitev izvršbe. Kot izhaja iz vprašanj, ima upnik v rokah samo
pravnomočno kazensko sodbo, ki je ena izmed vrste sodnih odločb (1.
odstavek 17. člena ZIP). Tudi sodba te vrste je lahko izvršilni
naslov za sodno izvršbo, vendar le tistih terjatev, ki izhajajo iz
izreka sodbe (torej ne morda tudi iz obrazložitve sodbe).
Katere pa so terjatve, ki se izvršujejo po pravilih izvršilnega
postopka? Sodišče lahko v kazenski sodbi:
- izreče denarno kazen,
- odvzame premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem
(84. - 87. člen KZ SFRJ),
- prisodi oškodovancu premoženjskopravni zahtevek, če ga je ta
podal (Postopek je urejen v 103. - 114. členu ZKP.),
- odloči o stroških kazenskega postopka in
- izreče lahko tudi denarno kazen zaradi kršitev reda in
discipline udeležencev v procesu.
Kot je bilo že omenjeno, ima v konkretnem primeru prizadeto podjetje
sodbo, s katero lahko uveljavlja izvršbo za prisojeni
premoženjskopravni zahtevek - vendar samo od obsojenca. Ta sodba je
torej, formalno gledano, ustrezen izvršilni naslov za vložitev
predloga za izvršbo za izterjavo denarne terjatve zoper obsojenca.
Okoliščina, da je obsojenec na prestajanju zaporne kazni, ni ovira za
vložitev predloga za izvršbo.
Izvršba na denarno terjatev dolžnika
To je dejansko osrednja tema, ki se pojavlja v vseh zastavljenih
vprašanjih. Izvršba na denarno terjatev dolžnika je eno izmed
sredstev izvršbe za uveljavitev denarne terjatve. Sredstva izvršbe za
uveljavitev (samo) denarne terjatve so sicer taksativno našteta v 27.
členu ZIP. Odgovor je zdaj najbrž že jasen. Glede nato, da je dolžnik
po kazenski sodbi obsojenec, to je fizična oseba, upnik ne more
predlagati izvršbe na terjatve, ki jih ima dolžnikovo podjetje do
kupcev blaga. Upnik namreč nima izvršilnega naslova proti gospodarski
družbi, katere lastnik je obsojenec. Omenjeno sredstvo izvršbe bo
lahko izbral šele, ko bo pridobil izvršilni naslov zoper gospodarsko
družbo. Pri tem okoliščina, na katero osebej opozarja (da nekaterim
kupcem blaga podjetje še ni izstavilo faktur), ni bistvena. Odločilna
je vsebina dogovora o plačilu tega blaga (1. odstavek 516. člena ZOR)
(Opomba: Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 29/78,
39/85 in 57/89). Sledi, da mora podjetje najprej pridobiti izvršilni
naslov za terjatve, ki jih ima do podjetja obsojenca, nato pa lahko
poskusi z izvršbo na denarno terjatev dolžnikov tega obsojenčevega
podjetja. (V praksi ta vrsta izvršbe ni prav zaživela. - Največkrat
se konča na samem začetku: sodišča neustrezno oblikovane predloge za
izvršbo na denarno terjatev dolžnika, po neuspelem pozivu na popravo,
zavržejo.)