TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 134/2009 z dne 9. 12. 2010 se zavrne. Sodba Upravnega sodišča št. U 750/2007 z dne 19. 2. 2009, sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 66/2010 z dne 16. 12. 2010 in sklep Vrhovnega sodišča št. I U 508/2009 z dne 16. 12. 2010 se razveljavijo ter se zadeve vrnejo Upravnemu in Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 42/09 in 109/09) se zavrže.

Ustavno sodišče ni upravičeno presojati, ali Vrhovno sodišče zakonito uporablja določbe Zakona o upravnem sporu o dovoljenosti revizije. Zgolj z očitki o kršitvi materialnega prava ni mogoče utemeljiti kršitve človekove pravice. Iz prvega odstavka 70. člena Ustave izhaja, da se posebna pravica uporabe na javnem dobru lahko pridobi, če tako določa zakon in pod pogoji, ki jih določa zakon. Smisel zakonskih norm, ki urejajo posebno pravico uporabe javnega dobra, je ureditev možnosti ustanovitve te pravice v korist določene osebe in uravnoteženje različnih interesov na področju zagotavljanja splošne rabe javnega dobra. Norme, ki opredeljujejo posebno pravico uporabe javnega dobra, imajo lahko v razmerju do splošne rabe javnega dobra omejevalni pomen. Zato tem normam ni mogoče na splošno odreči vsebin, katerih namen je v okviru javnopravnega interesa tudi varstvo posameznikovega interesa. Če je takšen namen iz norme razviden, ni mogoče zanikati upravičenja posameznika, da v okviru javnopravnega interesa, izraženega v zakonski normi, zahteva spoštovanje njegovega interesa. Odgovor na vprašanje, ali se konkretni posameznik upravičeno sklicuje na pravno zavarovani položaj, bo odvisen od odgovora na vprašanje o pristnosti in dejanskosti posameznikove potrebe po doslednem spoštovanju zakonskih pogojev za ustanovitev posebne pravice uporabe javnega dobra, ki izražajo javnopravni interes na tem področju. Tovrstno potrebo lahko utemelji vpliv, ki ga ima omejitev splošne rabe javne ceste s pravico posebne rabe dejansko na izvrševanje kakšne posameznikove pravice. V takih primerih zasebnega interesa posameznika ni mogoče razločiti od javnopravnega interesa, da je posebna pravica uporabe podeljena zgolj pod pogoji in po postopku, ki jih določa zakon ali splošni akt lokalne skupnosti. S tovrstnim kontekstom opredeljeni položaj in skozenj izraženi varovani interes posamezniku omogočata zahtevati zgolj spoštovanje pravil, ki opredeljujejo abstraktno upravičenje do ustanovitve posebne pravice uporabe javnega dobra, ne omogoča pa mu uveljavljanja določene vsebine odločitve kot pri javni pravici. Stališče sodišča, da v postopku podelitve posebne pravice do uporabe javne ceste tretja oseba nikoli ne more varovati svojih pravnih koristi, krši pravico iz 22. člena Ustave. Sodišče je zaradi zmotnega stališča, da je javno dobro prepuščeno klasični individualni oblasti imetnika lastninske pravice na javnem dobru in zato njegovi svobodni odločitvi, opustilo presojo, ali bi pritožnik v postopkih podelitve posebne pravice uporabe lahko varoval kakšne svoje pravne koristi. S tem je kršilo pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave. Pobudnik nima pravovarstvene potrebe za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je prenehal veljati, če ne izkaže, da bi bilo z morebitno ugoditvijo pobudi mogoče odpraviti posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti.