TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

V skladu z načelom zakonitosti (v davčnem pravu) se pri odmeri javno-finančnih dajatev uporabi zakon, ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša davčna obveznost, razen v primeru, če novi zakon glede take obveznosti določa drugače. ZDDPO-2 pa ne vsebuje določbe, da se za primere, ko je davčna obveznost nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporablja novi zakon.

Besedilo določbe drugega odstavka 253. člena ZUP veže samo drugostopenjski organ, in to samo v primeru, če na podlagi strankine pritožbe spremeni izpodbijano odločitev. Iz njenega besedila ne izhaja, da omejuje drugostopenjski organ tudi, ko izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne temu organu v ponovni postopek, prav tako ne omejuje prvostopenjskega organa, ko odloča v ponovnem postopku. Če drugostopenjski organ odločbo odpravi, odpravljena odločba nima več nobenih pravnih učinkov (kot izhaja iz prvega odstavka 281. člena ZUP), prvostopenjski organ pa je v ponovnem postopku vezan tudi na navodila drugostopenjskega organa, glede česa je treba dopolniti postopek (kot izhaja iz tretjega odstavka 251. člena ZUP), sicer pa mora odločiti v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) in materialne resnice (8. člen ZUP). Če prvostopenjski organ ugotovi drugačno dejansko stanje, mora sprejeti tudi drugačno pravno odločitev.

Mednarodni sporazum o izogibanju dvojnega obdavčenja določa materialne pravice davčnih zavezancev, ki pa jih morajo davčni zavezanci uveljaviti na način, ki ga določi država podpisnica mednarodne pogodbe. Tovrstne mednarodne pogodbe zavezujejo države podpisnice k izpolnitvi obveznosti, h katerim so se zavezale, ne določajo pa, kako morajo te obveznosti izpolniti, in ne določajo postopkov, po katerih se te obveznosti izpolnjujejo. Davčne ugodnosti, kar zaveze iz mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja nedvomno so, se po slovenskem postopkovnem pravu uveljavljajo samo na zahtevo davčnega zavezanca.

Kupončki in vavčerji, s katerimi je revidentka svojim gostom nudila brezplačno hrano in pijačo oziroma jim krila stroške hotelskih storitev, so darila oziroma popusti, ki so bili obdavčljivi prejemki v smislu četrte alineje prvega odstavka 15. člena ZDoh.

Določba 117. člena ZDavP (ki je določala znesek davka, do katerega izplačevalec dohodkov, ki se vključujejo v dohodnino, ne plača davka po odbitku) in na njeni podlagi sprejet podzakonski akt, sta se uporabljala le za izplačila rezidentom. Če je izplačevalec dohodek izplačal nerezidentu, ni imel pravice opustiti davčnega odtegljaja od izplačila.

Revidentka ni z ničemer izkazala, da so pogostitve in podobne izdatke dejansko izkoristili njeni gostje ali poslovni partnerji. Zgolj to, da je storitve naročila, ne dokazuje, za kaj jih je porabila. Ker o končni uporabi oziroma o koristnikih teh storitev nima verodostojnih knjigovodskih listin, je odhodke knjižila v nasprotju z 11. členom ZDDPO, ki določa, da se med davčno priznane odhodke davčnega zavezanca vštevajo le odhodki, ki so obračunani na podlagi SRS.

Odhodki za izdelavo študije, ki je služila slovenskim igralniškim družbam za pogovore z državo o njeni fiskalni politiki, ne izpolnjujejo nobenega od pogojev, ki so v drugem odstavku 12. člena ZDDPO določeni za davčno priznanje odhodkov. Odhodki za študijo niso bili neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, niso bili neposredno nujna posledica opravljanja te dejavnosti, prav tako pa niso bili neposredni pogoj za ustvarjanje prihodkov. Povedano drugače: vzročna zveza med stroški, ki jih je imela revidentka z njeno izdelavo, in učinki, ki naj bi jih študija imela na njeno poslovanje, je premalo izrazita, da bi bilo mogoče odhodke za njeno izdelavo davčno priznati.