TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

1. V razmerju med pravdnima strankama se razveljavijo:

- učinek nakazila denarnega zneska na račun tožene stranke dne 15.10.2008 po dokumentu št. 199 (izpisek iz računa /izpis nalogov), s čimer je tožena stranka prejela plačilo svojih terjatev po računih št. 85, 109, 131, 133 in 141, v skupnem znesku 1.500,00 EUR,

- učinek verižne kompenzacije z dne 15.12.2008 po dokumentu št. 940, s čimer je tožena stranka prejela plačilo svojih terjatev po računu št. 141 v skupnem znesku 1.159,00 EUR in

- učinek verižne kompenzacije z dne 27.2.2009 po dokumentu št. 100, s čimer je tožena stranka prejela plačilo svojih terjatev po računih št. 173, 211, 247 in obračun obresti v skupnem znesku 2.057,00 EUR.

2.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki na njen račun št. IBAN SIxxx znesek 4.716,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2009 do plačila.

3.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške postopka na prvi stopnji v znesku 276,96 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe do plačila.

4.Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 260,00 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe do plačila.

Zamude so bile tako različne (v letu 2007 od dva dni do 144 dni, v letu 2008 od predčasnih plačil do 105 dni, v letu 2009 pa od 41 do 165 dni), da ni mogoče trditi, da se je izoblikoval kak običajen rok izpolnitve. S povprečnimi roki izpolnitve si v takih primerih sploh ne da pomagati. Tako različni roki torej ne morejo predstavljati običajnega roka izpolnitve v smislu 2. odstavka 272 člena ZFPPIPP.

Domneve, ki jih 3. odstavek 272. člena ZFPPIPP določa v zvezi z obstojem subjektivnega elementa izpodbojnosti, so določene v korist stečajnega dolžnika, upnik, ki je prejel izpolnitev, pa lahko te domneve izpodbija.

Neenako obravnavanje upnikov predstavlja že to, da poplačuješ zgolj nekatere navadne upnike, ne pa vseh vsaj sorazmerno – če se že karkoli poplačuje, je treba sorazmerno poplačevati vse upnike, ki so v enakem položaju. Dejstvo, da naj bi šlo pri dobavah tožene stranke za tekoče dobave, potrebne za redno poslovanje družbe, tega ne spremeni – tudi v takih primerih je treba enako obravnavati upnike, ki so v enakem položaju. Zato so lahko izpodbojni tudi t.i. nujni posli in tožena stranka nima prav, ko trdi, da taka dejanja že sama po sebi niso izpodbojna.