TFL Vsebine / TFLGlasnik

Direktiva o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah [1] (v nadaljevanju Direktiva) je bila sprejeta 3. aprila 2014 in prenesena v vse države Evropske unije razen Irske in Danske. Evropski preiskovalni nalog (v nadaljevanju Evropski nalog) je sodna odločba, ki jo izda ali potrdi pravosodni organ ene države EU za izvedbo preiskovalnih ukrepov v drugi državi EU z namenom zbiranja dokazov v kazenskih zadevah. Tako teoretično kot praktično gre gotovo za najbolj revolucionarni institut mednarodnega kazenskega sodelovanja, ki je v nekaj letih po sprejetju postal vodilni instrument za pridobivanje dokazov med državami članicami EU.

A seveda bi bilo nekoliko utopično pričakovati, da institut takega globalnega pomena ne bi soočil mednarodne prakse s številnimi novimi težavami. Te smo preučevali na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru v okviru mednarodnega evropskega projekta EIO-LAPD, ki je vključeval analizo sodne in tožilske prakse šestih držav članic, kjer se nalog redno uporablja (Nemčija, Avstrija, Portugalska, Italija, Hrvaška, Slovenija). Odkrili smo številne težave, s katerimi se sooča praksa, ki zajemajo: splošne pomanjkljivosti obrazca, ki je priloga Direktive in formalna podlaga, na kateri je izdan Evropski nalog; jezikovne težave v nujnih primerih, predvsem ko ena izmed držav naloga ne sprejema v angleškem jeziku; težave pri prenosu elektronskih dokazov; dileme kako naj se države odzovejo na odreditev ukrepa druge države, ki ga same nimajo urejenega v lastni zakonodaji; težave ko Evropski nalog zahteva obramba; ter ne bis in idem kot razlog za nepriznavanje Evropskega naloga, ki ga izda tuja država. O slednji dilemi nekoliko več v nadaljevanju.

Pravna podlaga za zavrnitev izvršitve Evropskega naloga na podlagi načela ne bis in idem je v paragrafu d) prvega odstavka 11. člena Direktive. Če je kazenski postopek zaključen s pravnomočno sodbo potem se dileme v okviru tega zavrnitvenega razloga ne pojavljajo. Pojavljajo pa se, ko v dveh državah istočasno potekajo vzporedne preiskave ali ko je bila v eni državi preiskava zaključena ali prekinjena, ni pa prišlo do sodnega postopka ali sodnega epiloga. Za razrešitev dileme je potreben kratek pregled sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ter Sodišča Evropske skupnosti.

Če je bila praksa ESČP pri vprašanju ne bis in idem včasih zelo neenotna, je sodišče postavilo nove standarde leta 2009 z odločitvijo v primeru Zolotukhin v. Rusija.[2] Člen 4 Protokola št. 7 k EKČP prepoveduje ponovni pregon ali sojenje posamezniku, če pregon izhaja iz identičnih dejstev ali dejstev, ki so bistveno podobna (substantially the same) kot v prvem primeru. To varovalo se aktivira vedno, ko država sproži nov postopek, potem ko je v prejšnjem oprostitev ali obsodba že dobila učinek res judicata. Tako na primer obsodba na tridnevno pridržanje, četudi v administrativnem ali prekrškovnem postopku, ki je dokončna, preprečuje uvedbo kazenskega postopka, če izhaja iz enakih ali bistveno podobnih dejstev.

Ne bo pa podana kršitev Protokola št. 7, če so postopki države medsebojno neločljivo povezani. Tako je lahko kazenski postopek zaradi povzročitve prometne nesreče neločljivo povezan s postopkom odvzema vozniškega dovoljenja, oba postopka pa skupaj predstavljata enoten postopek zoper obdolženca.[3] Načelo ne bis in idem torej ne bo kršeno, če država predvidi več sankcij, ki izhajajo iz istega ravnanja. Odvzem vozniškega dovoljenja v administrativnem postopku je lahko neke vrste dodatna sankcija, ki dopolnjuje kazensko obsodbo, tako da ju lahko smatramo kot dva aspekta enotnega sistema in ne predstavljata dveh ločenih postopkov.[4]

ESČP je v številnih odločitvah zavzelo stališče, da se 4. člen Protokola št. 7 uporablja le za sodišča iste države.[5] Predmetni člen tako ne preprečuje, da bi se posamezniku sodilo, četudi je bil v drugi državi že oproščen ali obsojen s končno sodbo.[6]

Pri tem pa seveda ne smemo zanemariti mednarodnih zavez, ki izhajajo predvsem iz Evropske konvencije o mednarodno veljavnosti kazenskih obsodb, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (LEUTP), Konvencije o izvrševanju Schengenskega sporazuma (KISS) ter tudi Evropske konvencije o izročitvi in Evropske konvencije o mednarodni veljavnosti kazenskih obsodb.

Standardi po evropskih zavezah, ko gre za kazniva dejanja s čezmejnimi učinki, so namreč višji. Sodišče Evropske skupnosti je leta 2003 izdalo pomembno združeno odločitev,[7] s katero je odločilo, da ne preprečuje ponovnega sojenja znotraj držav Evropske skupnost le pravnomočna obsodilna ali oprostilna sodba, temveč tudi opuščena preiskava s strani oblastvenega organa ali organa, ki sicer ni del sodne oblasti, je pa pomemben del kazenskega pravosodja, če je ta vezana na izpolnitev določene obveze, ki jo določi državni tožilec in ta obveza dejansko predstavlja kazen za protipravno ravnanje obdolženca.[8]

Velja torej pravilo prvega – obvelja odločba tiste države, ki je prva pravnomočna zaključila primer, ali pa izdala pravnomočno izvensodno odločbo, ki ni nujno odločba sodišča. Ta višji standard načela ne bis in idem, ki ga postavlja Schengenski pravni red, velja le za kazniva dejanja, ki imajo čezmejne učinke – torej ko so za pregon teh dejanj pristojni pravosodni organi več držav. Ta prepoved torej dopolnjuje 31. člen Ustave RS ter 10. člen Zakona o kazenskem postopku [9] in jo mora naša sodna praksa upoštevati.

Predstavljeno doktrino je Sodišče ES dopolnilo v zadevi Kossowski.[10] Sodišče se je spraševalo ali ustavljena preiskava s strani poljskega tožilstva preprečuje Nemčiji kazenski pregon zaradi načela ne bis in idem. Sodišče poudarja, da je ključno ali je bil postopek v državi članici pravnomočno končan (finally disposed of). Odločilo je, da ne zadostuje samo formalna opredelitev pravnomočnost sklepa pravosodnega organa, s katerim je ustavil postopek, temveč je treba narediti tudi vsebinsko presojo v smislu 54. člena KISS. Če iz obrazložitve sklepa izhaja, da ni bila opravljena podrobna preiskava (ni bilo opravljeno niti zaslišanje obdolženca, ne prič), potem preiskava v tej državi članici ne dosega nivoja pravnomočnosti, ki bi po načelu ne bis in idem prepovedovala drugi članici sprožitev kazenskega postopka glede istega kaznivega dejanja.

Glede na predstavljeno sodno prakso lahko sklenemo, da bi morali organi, ki so prejeli Evropski preiskovalni nalog, v primeru dvoma ali je podan ne bis in idem kot razlog za zavrnitev, vedno natančno preveriti domet in materialne posledice preiskave. Če je ta bila zaključena z materialnimi posledicami za obdolženca, potem se tak nalog lahko zavrne. Končni odgovor, ali država lahko zavrne Evropski nalog na podlagi razloga ne bis in idem, mora torej izhajati iz branja in razumevanja zgoraj omenjenih primerov Sodišča ES.

---

[1] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41/EU z dne 3. aprila 2014 o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah, OJ L 130, 1.5.2014, p. 1–36.

[2] Sodba ESČP Zolotukhin proti Rusiji z dne 10. 2. 2009.

[3] Sodba ESČP Boman proti Finski z dne 17. 2. 2015.

[4] Sodba ESČP Rivard proti Švici z dne 4. 10. 2016.

[5] Sodba ESČP Trabelski proti Belgiji z dne 4. 9. 2014.

[6] Sodba ESČP Krombach proti Franciji z dne 29. 3. 2018.

[7] Združeni sodbi Sodišča ES C-187/01 Hüseyin proti Nemčiji in C-385/01 Brügge proti Belgiji z dne 11. 2. 2003.

[8] Lilijana Selinšek, Evropske razsežnosti načela »ne bis in idem«, Pravna praksa 2003, 33, str. 10.

[9] Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo.

[10] Sodba Sodišča ES C-486/14 - zadeva Kossowski z dne 29. 6. 2016.