TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke proti I. točki izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke proti II. točki izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi, in se izpodbijana sodba v tej točki spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati še znesek v višini 9.926,69 EUR ter zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 9.622,00EUR od 13. 9. 2017 dalje do plačila, od zneska 304,69 EUR pa od prvega dne po poteku paricijskega roka za plačilo te obveznosti dalje do plačila.

V preostalem izpodbijanem delu točke II. izreka prvostopenjske sodbe se pritožba tožeče stranke zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu te točke potrdi (za znesek 168.179,66 EUR s pripadki).

III. Pritožbi tožeče stranke proti odločitvi o stroških postopka se ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 7.864,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 898,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Standardu primernosti je zadoščeno, če se v nadomestilu ustrezno odražajo pravice in potrebe vseh udeležencev, kar se v osnovi določa s sporazumom strank, ki imajo uravnoteženo pogajalsko moč.

S trditvami o izigravanju se v bistvu ne nasprotuje primernosti predpisov, ampak se nasprotuje upoštevanju dejanskega stanja, ki je nastalo zaradi sklenitev posameznega pravnega akta in povzroča učinke, ki niso skladni s predpisi oziroma njihovim namenom. Tožeča stranka s trditvami o izigravanju v konkretnem primeru tako ne nasprotuje primernosti načina določitve nadomestila po SS 2006, temveč le višini prihodkov, ki naj se upošteva pri odmeri primernega nadomestila.

Tožeča stranka je imela možnost udeležiti se uvodnega sestanka z izvedenko in sodelovati pri pregledu dokumentacije. Tega ni izkoristila. Zato so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki, da izvedenka svojega dela ni opravila dovolj skrbno, ker ni pregledala listin, ki so podlaga izdanim fakturam. Skladno z računovodskimi pravili se faktura šteje za verodostojno listino, ki izkazuje resničen poslovni dogodek. Izvedenka je pojasnila kako je razbrala kaj pomeni opis storitve na fakturi ter da je vsebino opisa storitev na fakturi še dodatno preverjala pri računovodji in zakonitemu zastopniku tožene stranke. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mnenje izvedenke v tem delu ni pomanjkljivo.

Neupoštevanje pravil o prekluzijah lahko predstavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker pritožbeno sodišče na relativne bistvene kršitve postopka ne pazi po uradni dolžnosti, nosi pritožnik ne samo prepričevalno breme, da je bila zatrjevana kršitev storjena, pač pa tudi prepričevalno breme o verjetnosti njenega vpliva na rezultat sojenja.

Neposlovne obveznosti nastanejo na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki so predmet obdavčitve po 3. členu ZDDV-1.