TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožbena dejanska in pravna trditvena podlaga se opira na določbo 26. člena zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini RS). Ta določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Po vsebini je to norma, ki varuje potrošnika kot ekonomsko šibkejšega pogodbenega partnerja tako, da preprečuje, da bi z izsiljenim vnaprejšnjim plačilom brezplačno kreditiral prodajalca. Ne gre torej niti za špekulativno, niti za monopolistično delovanje, zaradi česar tudi ni mogoče uporabiti tistih določb zakona o trgovini SFRJ, ki opredeljujejo enoletni subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje premoženjskopravnih zahtevkov.