TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Informacijskega pooblaščenca št. 0613-180/2015/6 z dne 14. 12. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je v izpodbijani odločbi zavzela stališče, da kot pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov ni mogoče šteti osebne privolitve posameznega zaposlenega ter da bi bilo sklicevanje delodajalca na osebne privolitve njegovih zaposlenih, kot pravno podlago za obdelavo njihovih osebnih podatkov, lahko uspešno zgolj, če bi pri tem izkazal, da take privolitve ustrezajo definiciji osebne privolitve iz 14. točke 6. člena ZVOP-1. Glede na takšno stališče ni po vsebini presojala izjav zaposlenih, ki so jih s tem v zvezi dali delodajalcu (tožniku), kar tožnik zatrjuje v postopku. Po mnenju sodišča je navedeno stališče toženke napačno, saj nima podlage v določbah ZVOP-1. Kolikor je toženka dvomila v navedbe tožnika tekom postopka s tem v zvezi, bi morala, na to upravičeno opozarja tožnik v tožbi, zaposlene v postopku zaslišati in njihovo pravo voljo v postopku tudi ugotoviti. Dokazno breme s tem v zvezi je namreč na njej. Zgolj sklicevanje tožnika na določbe Pravilnika o uporabi službenih vozil, brez zaslišanja zaposlenih namreč ne omogoča zaključka, da izjave zaposlenih niso bile dane prostovoljno.

Glede na to, da bi v konkretnem postopku toženka morala zaslišati priče (pri tožniku zaposlene delavce), bi morala v tej zadevi razpisati ustno obravnavo. Opustitev tega procesnega dejanja bi bila možna le v izjemnih primerih, to je le takrat, ko tudi oprava ustne obravnave v nobenem primeru ne bi mogla privesti do drugačne odločitve, kar pa za obravnavano zadevo ni mogoče trditi.