TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se:

- točka VIII izreka v celoti glasi: „Terjatev tožeče stranke iz točke IV/2 izreka sodbe se pobota s terjatvijo tožene stranke iz točke VI izreka sodbe do višine 3.000,00 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov od bruto zneska 23.106,05 EUR plačati neto znesek, zmanjšan za 3.000,00 EUR, v roku 8 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.“

- v točki X izreka dosojeni znesek stroškov postopka zniža na 3.159,48 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Tožnica je imela s toženo stranko nazadnje sklenjeno ustno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja, čeprav je bila pred tem med strankama sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto računovodje. Tožnica je s podelitvijo prokure prejela dodatna pooblastila in opravljala dodatne naloge, vendar tožena stranka z njo ni sklenila posebne pogodbe po 72. členu ZDR, v kateri bi kako drugače opredelila razmerja med strankama. Zato je ustna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja stopila v veljavo z dnem podelitve prokure, ko je tožnica to delo začela opravljati, ta pogodba o zaposlitvi pa preneha veljati na način, ki je določen v ZDR v 12. poglavju, ki določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tako bi tožena stranka lahko tožnici pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorice odpovedala iz razloga nesposobnosti (zaradi odvzema prokure in s tem pooblastil kot pomočnici direktorja), ne pa iz poslovnega razloga. Ker je tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnica ni delala iz razlogov na strani delodajalca, zato je upravičena do vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Ker je po 29. členu ZDR določilo o osnovnem znesku plače bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, je mogoče njeno višino spreminjati le z aneksi, ki jih podpišeta obe stranki. Ravnanje tožene stranke, ki je s sklepom enostransko znižala tožničino plačo, je bilo zato nezakonito in samovoljno.

Delavec mora v času odpovednega roka prihajati na delo, razen če gre za opravičeno odsotnost z dela. Delodajalec podane in vročene odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more enostransko preklicati, saj je to možno le v sporazumu z delavcem. Tožnica se z enostranskim preklicem odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni strinjala, zato po zaključku bolniškega staleža in izteku odpovednega roka ni bila dolžna prihajati na delo in je upravičena do nadomestila za bolniški stalež in do nadomestila plače, pri čemer ni bistveno, da je tožena stranka ni odjavila iz delovnega razmerja.