TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Res je tožnik spreminjal tožbeni zahtevek iz denarnega z določenim zneskom v denarnega z določljivim zneskom in potem spet v prvotnega, kar zadeva glavnico. Vendar pa pri tem istovetnosti zahtevka ni spreminjal, saj je ves čas vztrajal pri svoji denarni terjatvi za vrnitev tistega, kar je v denarju dal na podlagi pogodbe, ki je bila pozneje razdrta (132. člen ZOR). Vzdrževal je torej ves čas litispendenco. V takšnem primeru namreč ni mogoče govoriti o tem, da je bila s takšno spremembo prejšnja tožba umaknjena v celoti, ko bi veljalo, da zastaranje z vložitvijo tožbe ni bilo pretrgano (prvi odstavek 389. člena ZOR). Če istovetnost zahtevka s spremembo tožbe (prvi odstavek 191. člena ZPP) ni spremenjena, ne gre za polni učinek umika prejšnje tožbe.