TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvodno**

Pred poldrugim letom sem zapisal:[1]

»V zadnjih nekaj sodbah je Vrhovno sodišče RS[2] v zasedbi sodnic in sodnikov, ki jih najvišje cenim in za katere menim, da so strokovnjaki in da boljših ni, povsem obrnilo svoj pogled na vprašanje kreditov v švicarskih frankih. Popoln obrat od sodne prakse, ki jo je Vrhovno sodišče enotno zagovarjalo zadnjih pet let.[3]«

V preteklih mesecih se glede sodne prakse ni zgodilo kaj bistvenega, se je pa medtem pojavil dvom v nepristranost nekaterih sodnikov. Razkrilo se je, da je bil eden od sodnikov tak, za katerega je mogoče vsaj izpodbijati videz nepristranosti.[4] Na prvi pogled se zdi nenavadno, da lahko eno tako razkritje tako zelo grobo poseže v naša pričakovanja do sodstva in avtoriteto njihovega odločanja, toda zaupanje je, kot – sploh tisti, ki imamo izkušnje v politiki – dobro vemo, zelo krhka dobrina. Predvsem pa nas tak dogodek sili v vnovičen premislek o argumentih za prej opisani, zame vsebinsko še vedno nepojmljiv obrat sodne prakse. Za lažje razumevanje bom še enkrat na kratko pojasnil, zakaj je zame to novo razlogovanje sodišč »nenavadno«, predvsem pa, kaj vse se je treba vprašati zaradi »te ene situacije ene sodnice«.

2. A danes tudi sklepamo nične pogodbe?

Kot sem poudaril v uvodu, me vsebinsko najbolj čudi (da ne uporabim kakšnega drugega izraza[5]) stališče Vrhovnega sodišča glede tako imenovane pojasnilne dolžnosti bank:

»Vrhovno sodišče je [v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. septembra 2023] sprejelo odločitev glede obsega pojasnilne dolžnosti banke oziroma informacij, ki bi jih po njegovem mnenju morala banka predstaviti kreditojemalcu, ki presega zakonsko določen obseg informacij, ki jih mora banka danes predstaviti kreditojemalcu, ki se odloči za kredit v tuji valuti (če bi ga banke seveda še ponujale). Danes veljavni Zakon o potrošniških kreditih ne določa tolikšnega obsega informacij, kot ga Vrhovno sodišče za nazaj določa banki.« [6]

Nekoliko bolj »po domače« povedano: Vrhovno sodišče zdaj meni, da bi morale banke ob sklenitvi kreditne pogodbe na primer v letu 2008 kreditojemalcu predočiti vse grozeče nevarnosti, dejstva in ekonomsko razumevanje menjalnih tečajev, ne glede na to, ali so banke za to vedele ali ne, v obsegu ter na način, ki je zahtevnejši od tistega, kot ga je določala takratna zakonodaja in celo kot ga določa danes veljavna zakonodaja (na primer z informacijo o tem, da so »gibanja tečajev nenapovedljiva in neponovljiva«).[7]

Zato ne more biti presenečenje, da se pod vprašaj postavlja tudi veljavnost pogodb, ki se ob upoštevanju Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-2)[8] sklepajo danes. Glede na strogo stališče Vrhovnega sodišča RS, da že vsako odstopanje od »pojasnil, ki (po mnenju Vrhovnega sodišča RS) ne ustrezajo zahtevam profesionalne skrbnosti«,[9] zadošča za poseg v načelo vestnosti in poštenja, slednje pa za nepoštenost (in posledično ničnost pogodbe), se utemeljeno vzbuja dvom v veljavnost pogodb, ki se sklepajo danes, čez 20 let. Z drugimi besedami: ali je torej tudi pogodba, sklenjena ob popolnem upoštevanju ZPotK-2, lahko nična? Iz stališč Vrhovnega sodišču RS v zadnjih sodbah bi izhajal pritrdilen odgovor. Ali velja tolikšna širitev pojasnilne dolžnosti »zgolj za področje kreditiranja ali velja za vsa področja poslovanja s potrošniki, tudi za zavarovalnice, telekomunikacijske ponudnike, ponudnike električne energije in vse druge ponudnike blaga in storitev potrošnikom?«[10] Zakaj bi veljala le za kredite?

Vrhovno sodišče bankam nadalje očita, da so se morale zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna in da so lahko nihanja tudi zelo visoka. Tudi če banka dokaže, da je kreditojemalca posebej opozorila na valutno tveganje in mu obrazložila (1.) da se vrednost valute švicarski frank v primerjavi z vrednostjo valute evro lahko giblje v obe smeri, (2.) da pomeni sprememba menjalnega tečaja EUR/CHF spremembo obroka kredita v evrih ter tudi spremembo dolga v evrih oziroma da se v primeru zvišanja menjalnega tečaja EUR/CHF poveča mesečna obveznost v evrih ter (3.) da kreditojemalec prejema plačo v evrih, kredit pa se glasi na drugo valuto švicarski frank, ob upoštevanju, da ga je hkrati na valutno tveganje vnovič opozoril še notar (v primeru zapisa kreditne pogodbe v obliki notarskega zapisa), za Vrhovno sodišče to ne zadostuje oziroma se zdi, da sploh ni relevantno. [11] To zelo težko razumem. Zanimal bi me tudi odgovor na vprašanje, kako bi sodišče ravnalo, če bi šlo nihanje vrednosti tuje valute švicarski frank navzdol in bi bili krediti v švicarskih frankih bistveno ugodnejši celotno življenjsko dobo kredita, ne zgolj v prvih sedmih do devetih letih. Ali lahko tožim banko – obiskal in ponudbe sem pridobil od vsaj šestih bank –, ker me pred dobrimi 15 leti ni dovolj dobro prepričevala in prepričala, da namesto kredita v evrih vzamem kredit v švicarskih frankih?

3. Danes sprejeto in veljavno, jutri nepošteno in nično

Če se vrnemo k izhodiščem, pa za bralca, ki se – mimo splošnih medijev – morda prvič srečuje s to temo, poudarjam, da je kreditna pogodba z valutno klavzulo pravni posel, ki je v slovenskem pravnem redu izrecno dovoljen in opredeljen ter ima v pravnem prometu v Sloveniji dolgo tradicijo. Nikakor ne gre za nekaj novega ali kak bavbav. Valutna klavzula je bila z deviznimi predpisi dovoljena že pred osamosvojitvijo Slovenije,[12] dovoljeval pa jo je tudi Zakon o deviznem poslovanju,[13] ki je v 5. členu določal, da je dovoljena uporaba deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami. Tudi Obligacijski zakonik (OZ)[14] jo opredeljuje in izrecno dovoljuje v 372. členu in Zakon o potrošniških kreditih (prejšnji in danes veljavni) kot specialni predpis v 7. členu valutno klavzulo v potrošniških kreditnih pogodbah izrecno dovoljuje in izrecno ureja tudi seznanjanje kreditojemalca z valutnim tveganjem. Zato se tudi sam sprašujem, ali je pri pogodbi, ki jo je na primer v letu 2008 pripravil notar (hipotekarne kreditne pogodbe se sklepajo v obliki notarskega zapisa) ter je potrošnika še posebej seznanil z njeno vsebino in tveganji, res mogoče govoriti o nepoštenosti oziroma o protipravnem ravnanju bank, ki so sledile takratni zakonodaji.

Tudi Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah izključuje uporabo direktive za pogoje, ki temeljijo na zakonih ali predpisih držav članic. Predpostavlja se namreč, da zakoni ali predpisi držav članic, ki določajo pogoje v potrošniških pogodbah, ne vsebujejo nedovoljenih pogojev.[15] Glede tega Sodišče EU ponavlja, da so določbe nacionalnega prava izključene iz področja njene veljavnosti in uporabe, ker je legitimno mogoče domnevati, da je nacionalni zakonodajalec vzpostavil ravnotežje med vsemi pravicami ter obveznostmi strank pogodb, ki vsebujejo te določbe (pogoje), kar je ravnotežje, ki ga je zakonodajalec Evropske unije izrecno želel ohraniti med drugim tudi z direktivo. Z drugimi besedami, država ne more presojati, ali so določbe, ki jih je sama sprejela, »nerazumljive« ali »nepoštene« (protipravne) v razmerju do ene od pogodbenih strank. Tako v direktivi, pri nas pa Vrhovno sodišče RS šteje, da je Slovenija, ker ni prenesla te določbe, zagotovila »višjo raven varstva od direktive«.[16] Sodišča lahko torej za nepošteno štejejo klavzulo, ki temelji na besedilu veljavnega zakona (sic!).

Ali je bankam mogoče veliko let po sklenitvi kreditne pogodbe nalagati pojasnilne obveznosti, ki presegajo obveznosti v zakonodaji, veljavni ob sklenitvi pogodbe? Mar ne pomeni to vzpostavljanje predpostavk pogodbe, ki jih v času sklenitve ni bilo, skratka retroaktivno pravno urejanje? Na mestu je premislek, ali niso šla sodišča z določanjem pojasnilnih obveznosti vendarle predaleč. Razen če si želimo družbe, v kateri bodo odvetniki svoje vizitke delili že v kavarnah, saj bo poslej lahko vsakdo tožil, če se bo polil z vročo kavo, na skodelici pa ne bo izrecnega opozorila, da je kava vroča.

4. V iskanju krivca, ker sam to ne želim biti

Da ne bo pomote, seveda verjamem, da se vsi kreditojemalci niso zavedali, da se lahko valutno tveganje obrne tudi v njihovo škodo, toda da se na nevednost sklicujejo sodni izvedenec za ekonomijo, člani uprav zavarovalnic, finančni direktorji, šefi pravnih služb in odvetniki[17] ter ljudje srednjih let, ki se še spominjajo jugoslovanske hiperinflacije, zaradi katere se je bilo treba tako rekoč stalno ukvarjati z menjalnim tečaji in valutnimi tveganji. To mi preprosto ne gre v račun. In kakšne občutke nova sodna praksa vzbuja v kreditojemalcih, ki s(m)o vzeli kredit v evrih? Zakaj oni ne »uživajo ugodnosti«?

Še dobro, da ne pridemo do tega, da bi presojali relativno »oškodovanje« tistih, ki smo s kreditom kupili stanovanje v kraju X, medtem ko se je vrednost stanovanj v kraju Y v desetih letih bolj povišala kot v kraju X, pa nas na primer nepremičninski posredniki na to možnost niso dovolj dobro opozorili (ali pa so nas, ampak kdo pa ve oziroma lahko dokaže, kaj je kdo takrat rekel/izročil). Ali so s tem krivci za mojo relativno izgubo? Ali naj mi omogočijo nakup za nazaj v kraju Y? Ker ničnost prve pogodbe mi ne pomaga kaj dosti: razen če mi banka vrne vse, kar sem ji plačal v teh desetih letih, jaz pa njej neobrestovani znesek kredita, tj. glavnico, preračunano v evre po menjalnem tečaju, ki je veljal v preteklosti ob sklenitvi kreditne pogodbe. V istem nominalnem znesku posojila izpred deset let, obdržim pa torej nepremičnino z (nedvomno, nepremičninski trg kjerkoli v Sloveniji to za desetletje zagotavlja) višjo od nakupne vrednosti in še obresti. Pravzaprav je to retroaktivno vzpostavljena varčevalna shema. Toda v čem sem zaradi svoje previdnosti toliko slabši, da sam na te ugodnosti ne morem računati? Diskriminacija je očitna, upam pa, da bo kdo z močnim vplivom tako tožbo vložil. In da se tudi sam s svojo zgodbo pridružim v svetem boju proti že načelni odgovornosti ljudi za svoja ravnanja. Ker če bi veljala vsaj načelna odgovornost, sodišča ne bi smela razglasiti teh kreditov za a priori nične, ampak bi presojala konkretne okoliščine vsakega posameznega primera posebej.[18]

Opombe:

* Uporabil bi lahko tudi bolj sočne izraze, npr. lolek ali tepec … a se glede na mesto objave to vseeno ne spodobi.

** Prispevek je pripravljen na podlagi dela članka Boštjan Koritnik: Žrtve in zmagovalci sage o kreditih v švicarskih frankih, v: Pravnik, št. 3-4/2025, str. 231–244.

[1] Boštjan Koritnik: S takšno nepredvidljivostjo bo slabše za vse, tudi za potrošnike, v: TFL Glasnik, št. 32/2023.

[2] Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 54/2023 z dne 20. septembra 2023 ter sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022 z dne 19. aprila 2023.

[3] Glej denimo sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2018 z dne 25. oktobra 2018, pa tudi Boštjan Koritnik in Lojze Ude: Vprašanje enotnosti sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi s kreditnimi pogodbami v tuji valuti, v: Podjetje in delo, št. 1/2020, str. 3–48.

[4] Primož Cirman in Tomaž Modic: Sodnica, ki je sodila v zadevah frank, zdaj sama toži banko zaradi kredita v švicarjih, v: Necenzurirano, 17. februar 2025. Slovenska tiskovna agencija (STA): Disciplinski tožilec pri Sodnem svetu uvedel postopek zoper sodnico v zadevi švicarski franki, 25. marec 2025. Glej tudi G. C.: Za sodnico, ki je odločala o tožbah glede posojil v švicarskih frankih, uveden disciplinski postopek, v: MMC RTVSLO, 25. marec 2025.

[5] Podobno Luigi Varanelli: Ko sodnik sodi z mislijo nase …, v: Pravna praksa, št. 9/2025, str. 3: »Zgodba o švicarskih frankih pušča vsakemu pravniku civilistu, ki na dogajanje gleda resnično objektivno, brez osebnega interesa, kiselkast priokus v ustih.«

[6] Združenje bank Slovenije (ZBS): Komentar na zadnje odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi s krediti v tuji valuti švicarski frank, 15. november 2023.

[7] Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022 z dne 19. aprila 2023, tč. 76. Podrobneje Damjan Možina: Nov pristop Vrhovnega sodišča RS k nepoštenosti splošnih pogojev poslovanja v potrošniških kreditnih pogodbah: korak v pravo smer?, v: Podjetje in delo, št. 2/2024, str. 233.

[8] Uradni list RS, št. 77/16, 92/21 – ZBan-3 in 12/24 – ZKSNKB.

[9] Prav tam, tč. 56.

[10] Združenje bank Slovenije (ZBS): Komentar na zadnje odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi s krediti v tuji valuti švicarski frank, 15. november 2023.

[11] Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 54/2023 z dne 20. septembra 2023. Glej tudi Združenje bank Slovenije (ZBS): Komentar na zadnje odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi s krediti v tuji valuti švicarski frank, 15. november 2023.

[12] Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 776/94 z dne 11. septembra 1996.

[13] Uradni list RS, št. 1/1991.

[14] Uradni list RS, št. 97/07 – UPB, 64/16–odl. US in 20/18 – OROZ631.

[15] Glej drugi odstavek 1. člena Direktive.

[16] Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 37/2023 z dne 20. marca 2024, tč. 29.

[17]  Da ne bo pomote, zavedam se, da če je nekdo (glede na zakonsko opredelitev) potrošnik, potem njegove osebne lastnosti niso relevantne. In mu ne moremo odvzeti varstva, čeprav ga morda v resnici sploh ne potrebuje. Kot je pojasnila Petra Weingerl za Večer, gre za »objektiven koncept potrošnika«, ni pomembno, kakšno izobrazbo ima itd. Glej Matija Stepišnik: Švicarski franki nevednega bančnega strokovnjaka Bratine: Sodišča sodijo na podlagi konkretnih okoliščin ali po fikciji, v: Večer, 1. marec 2025. Preprosto pa po mojem trdnem prepričanju ni primerno presojati pojasnilne dolžnosti banke pri kreditu v švicarskih frankih enako kot pri zapletenem finančnem instrumentu (ti naši »švicarji« so bili v osnovi klasični krediti) in/ali komitentu, pri katerem taka ali drugačna pojasnila s strani banke sploh niso mogla vplivati. V skladu s tem pa tudi ne moremo primerjati kreditov v švicarskih frankih pri nas in na drugi strani kompleksnih bančnih produktov, o katerih je odločalo Sodišče EU v (združeni) zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE z dne 10. junija 2021. Toda kljub temu se naša sodišča nanjo povsem nekritično sklicujejo, brez upoštevanja okoliščin posamičnih primerov.

[18] Enako tudi Matej Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, v: Pravna praksa, 42 (2023) 42-43, priloga, str. II–VII.