TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni

- v pravni označbi kaznivega dejanja, opisanega pod točko 2 izreka tako, da se izpusti besedilo "in 1.";

- v odločbi o glavni kazni tako, da se obtožencu določena kazen za kaznivo dejanje pod točko 1 zniža na 1 (eno) leto in 11 (enajst) mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 pa na 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora, nakar se mu ob upoštevanju kazni 6 (šest) mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. štev. I K 43822/2014 z dne 29.5.2018, izrečena enotna kazen zniža na 4 (štiri) leta zapora;

- v odločbi o stranski denarni kazni pa tako, da se obtožencu namesto denarne kazni v višini 200 dnevnih zneskov, določenih na 20,00 EUR, v skupnem znesku 4.000,00 EUR, za kaznivo dejanje pod točko 1 določi 100 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, za kaznivo dejanje pod točko 2 60 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, nakar se mu na podlagi tretjega odstavka in 5. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna stranska denarna kazen v višini 150 dnevnih zneskov po 20,00 EUR oziroma v skupnem znesku 3.000,00 EUR. Stransko denarno kazen je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če pa kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati pa jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora.

II. V ostalem se pritožba obtoženčevega zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Res je, da sodišče prve stopnje o modifikaciji obtožnice posebej ne razloguje, pri čemer pritožbeno sodišče meni, da sodišče tega tudi ni bilo dolžno storiti. Po določbi prvega odstavka 344. člena ZKP sme tožilec, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico, pri čemer se sme spremenjena obtožnica nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Iz navedenega je moč zaključiti, da je funkcija obtoževanja v izključni domeni državnega tožilca in da jo lahko sodišče omeji edinole v primeru, če bi bila sprememba obtožbe takšna, da bi pomenila drugo kaznivo dejanje in le v takem primeru bi moralo sodišče o tem v odločbi razlogovati.

Sodišče prve stopnje se pri ugotovitvi, da je bilo to kaznivo dejanje storjeno tudi na vdoren način sklicuje na sodno prakso, pritožnik pa v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. štev. I Ips 225/2008 z dne 4.9.2008 na obravnavani dogodek ni mogoče aplicirati. Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi zapisalo, da uporaba ponarejene bančne kartice z neupravičeno pridobljeno PIN kodo za vdor v bančni računalniški sistem, ki upravlja bančni avtomat, pomeni vdor v tuj zaprt prostor v smislu 1. točke prvega odstavka 212. člena tedanjega KZ, ker to predstavlja premagovanje določenih ovir sicer brez uporabe fizične sile, toda z intelektualnim naporom za premagovanje računalniške sistemske zaščite dostopa do denarja v bančnem avtomatu, na navedeni način in proti volji oškodovanca, bančni avtomat pa je tuj zaprt prostor, v katerem se hrani denar. Zagovornik pravilno opozarja na to, da v konkretnem primeru dviga na bankomatu bencinskega servisa ni šlo za vdor, ker je obtoženec razpolagal s pristno oz. neponarejeno bančno kartico, zaradi česar tudi do premagovanja večjih ovir ni moglo priti.

Pri določitvi višine dnevnega zneska je sodišče uporabilo določbo četrtega odstavka 47. člena KZ-1. V zvezi s tem zagovornik navaja, da ni nikakršnega razloga za to, da je sodišče prve stopnje višino dnevnega zneska denarne kazni določilo na podlagi prostega preudarka, ko pa je za to imelo na razpolago vse potrebne podatke. Sodišče je glede obtoženčevega premoženjskega stanja razpolagalo le z obtoženčevim mesečnim dohodkov ki naj bi znašal 800,00 EUR. Za določitev višine dnevnega zneska po tretjem odstavku 47. člena KZ-1 pa je potrebno poleg podatkov o zaslužku storilca razpolagati še s podatki o njegovih drugih prihodkih, vrednosti njegovega premoženja, povprečnih stroških njegovega preživljanja in obtoženčevih družinskih obveznostih. S temi podatki, potrebnimi za določitev višine dnevnega zneska sodišče prve stopnje ni razpolagalo, zato je ravnalo povsem pravilno, ko je dnevni znesek v višini 20,00 EUR določilo po prostem preudarku oziroma z uporabo določbe četrtega odstavka 47. člena KZ-1 in pri tem upoštevalo premoženjske razmere storilca, ki so pač sodišču bile znane. Kršitve kazenskega zakona in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih v zvezi z določitvijo višine dnevnega zneska sodišču prve stopnje omenja pritožnik, tako niso podane.