TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

V Zakonu o kazenskem postopku se razveljavijo členi od 150 do 156. Razveljavitev začne učinkovati v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu RS.

Ustava tisti del zasebnosti, ki se nanaša na svobodo komuniciranja, varuje dvakrat: v 35. členu, kjer postavi pravilo, da ima vsakdo pravico do zasebnosti in da je zasebnost nedotakljiva, in še posebej v 37. členu, s katerim zagotavlja tajnost pisem in drugih občil. Pogoje za omejitev te pravice vsebuje drugi odstavek 37. člena Ustave. Ker predstavlja prisluškovanje in še posebej prisluškovanje v prostoru s tehničnimi napravami skrajen poseg v ustavno pravico do zasebnosti, mora temeljiti na posebno natančni ureditvi z jasnimi in podrobnimi pravili. Ta pravila državljanom zagotavljajo na eni strani predvidljivost ukrepov oziroma situacij, v katerih je ukrep mogoče uporabiti, na drugi strani pa učinkovit pravni nadzor in učinkovita sredstva zoper zlorabo teh ukrepov. S tem, ko posamezni zakonski pogoji za odreditev ukrepa prisluškovanja v prostorih niso opredeljeni dovolj določno in v skladu z zahtevo po sorazmernosti, ki je kot "nujnost" posega še posebej vsebovana v drugem odstavku 37. člena Ustave, je zakonsko besedilo, ki pogoje določa, v nasprotju z Ustavo. Kolikor so pogoji določeni skupno za vse ukrepe, opredeljene v prvem odstavku 150. člena ZKP, pa je zakon v tem delu nedoločen in neustaven tudi glede ostalih ukrepov, vse dokler se z določno opredelitvijo posameznih pogojev in z enakim tehtanjem kot pri prisluškovanju v prostoru (t.j. med težo posega v varovano pravico in pravico, za katere varstvo se poseg dovoljuje) ne vzpostavi ustrezna hierarhija tudi med ukrepi samimi. "Nujnost" uporabe ukrepa prisluškovanja v prostorih, ki predstavlja ustavni pogoj za poseg v zasebnost, mora biti podana ne le na zakonodajni ravni, temveč tudi v vsakem konkretnem primeru. Da se zagotovi pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo vključuje zahteva po sodni odločbi iz drugega odstavka 37. člena Ustave, mora odredba, s katero sodišče ukrep odreja, vsebovati tudi utemeljitev, iz katere bo izhajalo, zakaj je izvedba ukrepa v konkretnem primeru nujno potrebna in katere so tiste okoliščine, ki sodišču oziroma organom za notranje zadeve preprečujejo, da bi dokaze zbrali na način, s katerim ne bi posegli ali pa bi na manj intenziven način posegli v ustavne pravice prizadete osebe. Tajna narava ukrepa prisluškovanja v prostorih je tista, ki poleg tajnosti pri izvajanju ukrepa narekuje tudi tajno namestitev in odstranitev naprav, s katerimi se prisluškuje. Posledično, vendar le zaradi izvedbe ukrepa in ob izpolnjenih pogojih za poseg v zasebnost iz drugega odstavka 37. člena Ustave, so z zakonom utemeljeno omejene tudi tiste zahteve, ki jih za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja po vsebini postulira drugi odstavek 36. člena Ustave, ki dovoljuje vstop v stanovanje ali v druge tuje prostore proti volji stanovalca le na podlagi sodne odločbe. Zakonsko ureditev navideznega odkupa predmetov iz 3. točke prvega odstavka 150. člena ZKP narekuje zaradi tajne narave ukrepa in zaradi zlorab, ki jih omogoča način izvedbe ukrepa (preko tajnih policijskih agentov in z njihovim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja), zlasti zahteva po pravni državi iz 2. člena Ustave. Natančno zakonsko ureditev pa še posebej terja namen kazenskega postopka. Namen kazenskega postopka je varstvo pred arbitriranjem državnih oblasti. Ker gre pri četrtem odstavku 151. člena ZKP, ki prepoveduje izzivanje kriminalne dejavnosti z navideznim odkupom predmetov (in podkupovanjem), za določbo, ki zaradi varovanja pravnosti (načela pravne države) postavlja mejo, pri kateri je sodelovanje države pri kaznivem dejanju še dopustno, je četrti odstavek 151. člena ZKP zaradi svoje nedoločne vsebine v nasprotju z Ustavo. Ugotovljene neskladnosti z Ustavo zlasti pa način zakonske ureditve ukrepov ne omogočajo, da bi Ustavno sodišče razveljavilo le posamezne določbe. Izpodbijano ureditev je zato, enako kot je to že storilo v zadevi št. U-I-184/94, razveljavilo v celoti.