TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbe, tožeča stranka pa mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 839,06 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženkin zavarovanec (odvetnik) s tem, ko je prepozno vložil tožbo zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka (hruško) ni ravnal protipravno. Pri presoji protipravnosti odvetnikovega ravnanja je odločilno, da odvetnik ni imel vseh potrebnih podatkov za vložitev tožbe (pri tem ni šlo za primer, ko teh podatkov ni imel po svoji krivdi) in ob vložitvi tožbe, ki jo je vložil takoj, ko je pridobil potrebne podatke, ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je tri letni subjektivni zastaralni rok za zastaranje odškodninskega zahtevka (prvi odstavek 352. člena OZ) zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka hruške ob vložitvi tožbe (17. 4. 2021) takrat že potekel, saj glede na okoliščine konkretnega primera ni mogel vedeti, da je bilo zdravljenje zaključeno do 20. 2. 2009. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik namreč bolniško odsoten zaradi posledic nezgode v času od 11. 8. 2008 do 30. 11. 2009, do 18. 6. 2009 je kontinuirano opravljal fizioterapijo in se je tudi zdravil za anksiozno depresivno motnjo (katere znaki so bili po tožnikovih navedbah posledica delovne nezgode), zato je odvetnik upravičeno verjel, da tožnikovo zdravstveno stanje še ni dokončno in je tožnik fizioterapijo izvajal zaradi njegovega izboljšanja. Šele v primarni pravdi je bilo ugotovljeno, kot je tožniku pojasnilo že sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje tožnikovih fizičnih poškodb do dne 20. 2. 2009 že zaključeno (s pomočjo postavljenega sodnega izvedenca travmatologa) in da tožnikove psihične težave niso posledica obravnavanega škodnega dogodka (s pomočjo postavljenega izvedenca psihiatra). Posledično je bilo tako šele takrat ugotovljeno, da je zastaranje nastopilo že 19. 1. 2012. Zato tudi vlaganje neuspešnih pravnih sredstev v primarni pravdi in stališče, ki ga je odvetnik zagovarjal v svojih pravnih sredstvih, ne predstavlja odvetnikove protipravnosti. Vzroka za zastaranje odškodninskega zahtevka torej ni mogoče pripisati toženkinemu zavarovancu, ampak tožniku, ki odvetnikoma ni dal podatka o lastniku tovornjaka (čeprav v pritožbi sam trdi, da si je njegov brat, ki je bil na gradbišču in katerega zaslišanje je predlagal, zapisal registrsko številko tovornjaka) in tudi ni povedal za bivšega lastnika podjetja (za katerega sedaj v tej pravdi trdil, da naj bi imel vse podatke).

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tudi za narok, na katerega je pristopil toženkin pooblaščenec kot na pripravljalni narok, ta pa se je nadaljeval v prvi narok za glavno obravnavo, gre pooblaščencu le ena nagrada za pristop.