TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. UVOD

Letno poročilo gospodarske družbe je dokument, namenjen najrazličnejšim zunanjim uporabnikom, predvsem njenim lastnikom in raznim upnikom, da bi lažje ocenili preteklo uspešnost njenega poslovanja in sprejeli odločitve o prihodnjem sodelovanju z njo.

Zadnja leta letna poročila, ne samo računovodska, ampak tudi poslovna, postajajo čedalje obsežnejša, polna tabel, opisov metod in naštevanja drugih podatkov. Pogosto imajo letna poročila zgolj srednje velikih družb več kot sto strani, poročila velikih družb pa že presegajo dvesto strani. Ta obsežnost podatkov ni zgolj posledica globalnega razvoja računovodskega poročanja, ki se najbolj kaže v stalnih spremembah določil Mednarodnih standardov računovodskega poročanja (v nadaljevanju: MSRP) in slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju: SRS), ampak tudi čedalje obsežnejšega poročanja o kompleksnosti poslovanja organizacij in naraščajoče nepredvidljivosti poslovnega okolja, v katerem te organizacije delujejo. Uporabniki letnih poročil so tako postavljeni pred čedalje večji izziv, kako iz tako velikega obsega različnih informacij prepoznati resnično pomembne za sprejemanje poslovnih odločitev.

Ena izmed zamujenih priložnosti je poslovno poročilo, ki je zaradi svoje normativne zakonske urejenosti v strokovni literaturi pogosto zapostavljeno. Čeprav je to poročilo obvezno, predpisana sta tudi njegova vsebina in pregled revizorja računovodskih izkazov, so trenutno poslovna poročila slovenskih gospodarskih družb polna za uporabnika nekoristne navlake. Iz poročila je tako praviloma izjemno težko razbrati, kje gospodarska družba ustvarja večino svoje dodane vrednosti, katerim tveganjem je pri tem ustvarjanju najbolj izpostavljena, kateri so njeni ključni cilji in kako uspešna je bila pri njihovem doseganju.

Velika večina slovenskih gospodarskih družb tako v poslovnem poročilu navede zgolj suhoparno primerjavo letošnjih dosežkov glede na lani za prihodke od prodaje, glavne kategorije stroškov in poslovnega izida, sem in tja se v kakšnem poročilu najde še nekaj osnovnih računovodskih kazalnikov in kazalcev, ki »jih navajajo vsi«, kot so čista dobičkonosnost kapitala, rast prihodkov od prodaje in EBLTDA. Vsebinsko pomembne razlage oz. besedna pojasnila, ki bi nadgradila to, kar že tako najdemo v računovodskih izkazih, so dodana zgolj izjemoma. V poslovnih poročilih navedena tveganja so praviloma pravi imenik vseh možnih tveganj, ki jim je dodana suhoparna teoretična opredelitev iz poslovnofinančnih učbenikov. Razmejitve med za gospodarsko družbo pomembnimi in nepomembnimi tveganji ter navedbe ukrepov pri njihovem upravljanju so razmeroma redke, navedb ciljev upravljanja pomembnih tveganj in uspešnosti njihovega doseganja v poslovnih poročilih skoraj ni.

Poslovno poročilo, kot ga razume ZGD-1, ni zgolj trženjski privesek računovodskega poročila, ampak enakovreden in nenadomestljiv del letnega poročila, v katerem gospodarska družba pojasni, kje ustvarja dodano vrednost, kaj želi doseči in kako uspešna je pri doseganju svojih ciljev. Prav zato je poslovno poročilo tudi zakonsko urejeno, saj je ključno za uporabnike letnih poročil in za njihovo pravilno razumevanje informacij v računovodskem poročilu.

Cilj tega prispevka je zato opozoriti na namen poslovnega poročila, ki določa strukturo in vsebino tega poročila, ter na njegovo pomembnost tako z vidika uporabnikov letnega poročila kot tudi z vidika pripravljavca, tj. gospodarske družbe.1 V pričujočem prispevku najprej predstavimo zakonsko podlago za pripravo poslovnega poročila. Sledi pregled vsebine, ki naj bi jo poslovno poročilo obsegalo, s posebnim poudarkom na predstavitvi razvoja poslovanja gospodarske družbe, njenih ciljev in tveganj, s katerimi se pri tem sooča. Prispevek sklenemo z napotki, kako se organizacijsko lotiti priprave poslovnega poročila.

2. ZAKONSKA PODLAGA ZA PRIPRAVO POSLOVNEGA POROČILA

Slovenski zakon, ki določa temeljna pravila delovanja gospodarskih družb, zahteva pripravo poslovnega poročila že vse od leta 1993, vsebina tega poročila pa je bila natančneje določena šele leta 2004 s sprejemom novele Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-H) in se od takrat ni več bistveno spreminjala.

Danes osnovno zakonsko podlago za pripravo poslovnega poročila predstavlja 54. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki zahteva, da morajo vse gospodarske družbe konec vsakega poslovnega leta pripraviti letno poročilo. To mora poleg računovodskega poročila obvezno vsebovati tudi poslovno poročilo, če je gospodarska družba po 55. členu ZGD-1 razvrščena med srednje velike ali velike družbe (60. člen ZGD-1).

Vsebino poslovnega poročila določa 70. člen ZGD-1, ki pravi, da poslovno poročilo vsebuje vsaj:2

• pošten prikaz razvoja in izidov poslovanja družbe ter njenega finančnega položaja;
• opis bistvenih tveganj in negotovosti, ki jim je družba izpostavljena; če je to pomembno za presojo premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega položaja in poslovnega izida, morajo biti v poslovnem poročilu na tem mestu navedeni tudi cilji in ukrepi upravljanja finančnih tveganj družbe, vključno z ukrepi za zavarovanje vseh najpomembnejših vrst načrtovanih transakcij, za katere se posli zavarovanja računovodsko posebej prikazujejo, ter izpostavljenost družbe cenovnim, kreditnim, likvidnostnim tveganjem in tveganjem v zvezi z denarnim tokom;
• vse pomembnejše poslovne dogodke, ki so nastopili po koncu poslovnega leta; pričakovani razvoj družbe;
• aktivnosti družbe na področju raziskav in razvoja;
• obstoj podružnic družbe.

V 70. členu ZGD-1 je dodatno pojasnjeno, da »pošten prikaz« pomeni uravnoteženo in celovito analizo razvoja in izidov poslovanja družbe ter njenega finančnega položaja, ki ustreza obsegu in vsestranskosti njenega poslovanja. Ta analiza mora biti v obsegu, ki je potreben za razumevanje razvoja in izidov poslovanja družbe ter njenega finančnega položaja. Vsebovati mora ključne računovodske, finančne, in če je to potrebno, druge kazalce, kazalnike in pokazatelje, ki vključujejo tudi informacije, povezane z varstvom okolja in delavci. Analiza vključuje ustrezno sklicevanje na zneske v računovodskih izkazih in potrebna dodatna pojasnila.

Iz zahtev ZGD-1 neposredno izhaja, da priprava poslovnega poročila ne more biti odgovornost službe za trženje. Ni ga tudi mogoče sestaviti preprosto tako, da njegovo vsebinsko strukturo v nekem letu postavimo, v naslednjih letih pa zgolj posodobimo številke v njem. Poslovno poročilo mora namreč dati celovit, jasen in hkrati jedrnat (ne pa razvlečen) vpogled v poslovanje družbe, in sicer tako, da:

• daje vpogled v nadaljnji razvoj in cilje družbe,
• predstavi najpomembnejša tveganja, s katerimi se sooča družba in bi v prihodnje utegnila ogroziti doseganje njenih ciljev, ter kako jih
• družba upravlja,
• opiše vsebinsko ozadje računovodskih informacij o uspešnosti poslovanja, tako da jih dopolni z dodatnimi računovodskimi in neračunovodskimi informacijami, oboje pa vsebinsko poveže z doseganjem ciljev družbe in doda vsebinska pojasnila.

Ker poslovno poročilo pojasnjuje oz. daje dodaten uvid tudi v informacije o poslovanju organizacije, ki so navedene v računovodskem poročilu, 57. člen ZGD-1 zahteva, da poslovno poročilo pregleda revizor, ki revidira računovodske izkaze. Revizor mora pregledati poslovno poročilo »v obsegu, ki je potreben, da preveri, da je vsebina poslovnega poročila skladna z vsebino računovodskega poročila«. Isti člen od revizorja še zahteva, da v svojem mnenju izrecno navede, ali je »poslovno poročilo skladno z računovodskimi izkazi istega poslovnega dela in ali je poslovno poročilo pripravljeno v skladu z veljavnimi pravnimi zahtevami«. z drugimi besedami to pomeni, da se mora revizor prepričati:

• da so računovodske informacije, navedene v poslovnem poročilu, skladne s tistimi, ki so navedene v računovodskem poročilu, ter
• da poslovno poročilo res vsebuje vse to, kar ZGD-1 pravi, da mora vsebovati.

Če revizor pri pregledu poslovnega poročila ugotovi bistvene nepravilnosti, mora v svojem poročilu nanje opozoriti.

3. VSEBINA POSLOVNEGA POROČILA

V ZGD-1 ni natančnejših pravil o vsebini in strukturi poslovnega poročila, tako da zakon prepušča družbam, da same najdejo način, s katerim bodo zagotovile izpolnitev zakonskih zahtev. To je povsem razumljivo, saj so nameni obstoja in posledično cilji delovanja, na katerih temeljijo tako mere uspešnosti kot tudi izpostavljenost tveganjem, med gospodarskimi družbami tako raznoliki, da ni mogoče predpisati natančnih pravil, ki bi veljala za družbe vseh velikosti in možnih lastniških struktur, v vseh panogah, na najrazličnejših trgih in v najrazličnejših finančnih položajih.

Strukturo in natančnejšo vsebino poslovnega poročila mora tako določiti vsaka gospodarska družba sama. Pri tem izhaja iz svojih ciljev in okoliščin, v katerih deluje, upošteva pa tudi dobro poslovno prakso glede vsebine poslovnega poročila, ki so jo razvile primerljive gospodarske družbe ali celo druge organizacije.

Iz zahtev ZGD-ja lahko razberemo, da je treba v poslovnem poročilu podati vse pomembne (ne pa tudi nepomembnih) računovodske in nefinančne informacije, ki so nujne (ne pa tistih, ki niso nujne) za pravilno razumevanje trenutnega razvoja, uspešnosti in finančnega položaja gospodarske družbe ter za oblikovanje pričakovanj o njenem nadaljnjem razvoju. Pretirano navajanje nepomembnih podatkov in pojasnil kaže zgolj na to, da poslovodstvo, ki je odgovorno za celotno vsebino letnega poročila, bodisi ne ve, kaj so glavni cilji delovanja, kriteriji uspešnosti in bistvena tveganja, ki jim je izpostavljena gospodarska družba, ki jo vodi, bodisi teh informacij uporabniku letnega poročila ne želi razkriti oz. ga želi z navajanjem kopice nepotrebnih podatkov zavesti pri presoji, kakšna sta resnična poslovna uspešnost in razvoj družbe.

Poslovno poročilo je v svojem bistvu resda pripovedno poročilo, tj. poročilo, ki z besedami pojasnjuje razvoj in stanje poslovanja gospodarske družbe v nekem obračunskem obdobju in tako daje vpogled v ozadje informacij, ki jih je moč najti v računovodskem poročilu. A to ne pomeni, da bomo z besednim opisom vztrajali tudi pri podajanju informacij, ki jih lahko veliko učinkoviteje in razumljiveje sporočimo v obliki slik ali tabel. Čeprav je poslovno poročilo urejeno zgolj z ZGD-1, ne pa tudi v SRS-jih ali MSRP-jih, za njegovo vsebino veljajo enake zahteve kot za računovodske informacije: da mora biti vsebina razumljivo predstavljena, ustrezna, zanesljiva in v času primerljiva, skratka relevantne informacije za sprejemanje poslovnih odločitev. Veliko poslovnih poročil slovenskih družb namreč za presojo uspešnosti poslovanja in finančnega položaja gospodarske družbe navaja nepomembne dogodke (npr. postavitev čebelnjaka na strehi upravne stavbe), nerelevantna pojasnila (najpogosteje o upravljanju najrazličnejših tveganj, ki za gospodarsko družbo sploh niso pomembna) in ponavlja informacije, ki so navedene že drugod v letnem poročilu, na primer suhoparno primerjavo letošnjih in lanskih računovodskih kategorij.

Seveda je razumljivo, da je obseg prikaza izidov in finančnega položaja odvisen od kompleksnosti poslovanja družbe. Velika družba, ki npr. deluje na treh pomembnih segmentih poslovanja, bo prikazala najpomembnejše informacije o razvoju in izidih poslovanja ločeno za te tri segmente, poročilo manjše družbe, ki deluje zgolj na enem segmentu, pa bo ustrezno krajše. A tudi tu velja, da naj bodo v poslovnem poročilu le informacije, ki so pomembne za razumevanje izidov poslovanja družbe, t. i. ključni cilji in ključni kazalniki oz. kazalci, ne pa kar vsi, ki jih družba uporablja in spremlja. Na primer nepotrebno je, da bi družba, ki posluje v več kot petdesetih državah, pojasnjevala razvoj izidov svojega poslovanja v vsaki državi, tudi npr. v tisti, ki predstavlja manj kot 0,1 % prihodkov od prodaje. Ti podatki so za bralca nepomembni in zgolj zamegljujejo celotno sliko delovanja družbe. To pravilo bomo prekršili le, če je strategija gospodarske družbe prodreti na nov trg; v tem primeru bomo poročali tudi o dogajanju na tem trgu, čeprav je ta segment poslovanja v tem trenutku še majhen oz. nepomemben.

Vsebine naj si v letnem poročilu sledijo tako, da je uporabniku olajšano razumevanje dokumenta. Vsebinsko poslovno poročilo pokriva tri področja:

• Strategija in cilji: kratek opis dejavnosti, s katero gospodarska družba ustvarja večino svoje dodane vrednosti, skupaj z navedbo ključnih kratkoročnih in dolgoročnih ciljev, ki naj bodo v čim večji meri merljivi.
• Poslovno okolje: kratek opis notranjega (z informacijami o zaposlencih) in zunanjega poslovnega okolja, v katerem deluje gospodarska družba, vključno z navedbo bistvenih tveganj, ki utegnejo vplivati na doseganje ciljev.
• Analiza uspešnosti delovanja družbe v preteklem poslovnem letu: kratka analiza poslovne uspešnosti po ključnih kazalcih in kazalnikih uspešnosti, izbranih tako, da kažejo stopnjo doseganja ciljev, ki so bili postavljeni v preteklem letu.

3.1. Uspešnost preteklega leta

V 70. členu ZGD-1 je zapisano, da družba pojasni, kako (ne)uspešno je bilo zanjo preteklo leto, pri čemer pa zakon izrecno opozarja, da mora biti ta prikaz pošten. Ker na tem mestu govori o razvoju »izidov poslovanja in finančnem položaju družbe«, ki mora vsebovati »ključne računovodske in finančne kazalnike«, po potrebi pa tudi druge, se je v Sloveniji vzpostavila praksa, da družbe pod tem naslovom poslovnega poročila predstavijo:

• dobičkonosnost poslovanja, ki je povzeta z gibanjem različnih kategorij prihodkov in odhodkov;
• gibanje denarnega toka, ki ga slovenske družbe večinoma pojasnjujejo zgolj z gibanjem ebItDe, navedba gibanja čistih denarnih tokov po posameznih dejavnostih je izjemno redka;
• finančni položaj, ki je praviloma pojasnjen z gibanjem posebej za posamezne kategorije sredstev in posebej za posamezne kategorije obveznosti do virov sredstev.

Slovenske gospodarske družbe navedejo tudi različne računovodske kazalnike, najpogosteje čisto dobičkonosnost sredstev, čisto dobičkonosnost kapitala in rast prihodkov od prodaje. Nefinančnih kazalnikov, na primer odstotek zasedenosti postelj, število reklamacij, število prijavljenih izboljšav poslovnih procesov, obseg izpusta odplak v kanalizacijsko omrežje, število preprečenih poskusov vdorov v informacijski sistem, v tem delu poslovnega poročila ni, čeprav so v nekaterih gospodarskih družbah to ključni dejavniki ustvarjanja (ali izgubljanja) dodane vrednosti. Zato tudi ni mogoče ugotoviti, kakšen je vpliv teh dejavnikov na poslovni rezultat družbe.

Gibanje računovodskih kazalcev in kazalnikov je precej redko prikazano s slikami oz. grafičnim prikazom. Praviloma se navedejo zgolj številke v tabelah, ki so nekakšna skrajšana bilanca stanja in izkaza poslovnega izida za dve zaporedni leti, doda pa se še indikator spremembe, običajno indeks ali odstotek rasti. Tako prikazanim številkam slovenske gospodarske družbe dodajo še nekaj stavkov besedila, ki ga vsebinsko razvrstimo v dve skupini:

• suhoparno naštevanje vrednostnih stanj in odstotnih gibanj po posameznih računovodskih kategorijah;
• vsebinska pojasnila velikih sprememb v računovodskih kategorijah (npr. pojasnilo za upad prihodkov od prodaje, za rast dolgoročnih finančnih obveznosti ali gibanje stroškov materiala).

Besedni opis tega, kar bralec že sam vidi običajno kar na isti strani poslovnega poročila v obliki veliko preglednejše tabele, je odveč. To še posebej velja za opisovanje vrednostno nepomembnih sprememb. Odveč je tudi navajanje skrajšane bilance stanja, če ta ne vsebuje nobene dodatne informacije (npr. da bi bili tu navedeni vsaj podatki za daljše časovno obdobje, ne zgolj za zadnji dve leti), saj je bralcu ta informacija že na voljo v veliko preglednejšem računovodskem poročilu.

V tem delu poslovnega poročila je torej treba navesti informacije, ki dopolnjujejo tisto, kar je na voljo v računovodskem poročilu. Te dopolnitve lahko razdelimo v štiri skupine:

• prikaz razvoja poslovanja v daljšem časovnem obdobju, kot je na voljo v računovodskem poročilu;
• poglobljena analiza poslovnih izidov in finančnega položaja, npr. s pomočjo analize gibanja vrednosti različnih kazalnikov in kazalcev po raznih dimenzijah, npr. po različnih produktnih linijah, različnih trgih ali kot primerjava razmerja med rastjo gibanja ene kategorije z rastjo druge (glej nekaj primerov v slikah od 1 do 3);
• razkritje vsebinskih razlogov za gibanje kategorij, npr. sprememba zakonodaje, spremenjene poslovne okoliščine, preusmeritev na nove trge;
• primerjava doseženih rezultatov s cilji, ki so bili postavljeni.

Različnih računovodskih, pa tudi nefinančnih kazalcev in kazalnikov, ki jih gospodarska družba lahko uporabi v različnih kombinacijah za prikaz gibanja uspešnosti poslovanja, je res veliko, zato ni čudno, da jih pri pripravi poslovnega poročila veliko zaide v vsaj eno od dveh možnih pasti:

• pretirano navajanje najrazličnejših kazalcev in kazalnikov;
• navajanje gibanja kazalcev in kazalnikov, ki jih imajo družbe, s katerimi se primerjamo.

Ne prvi ne drugi pristop nista primerna, saj bosta bralca prepričala le o tem, da celo poslovodstvo družbe ne ve, kateri so ključni cilji družbe in kako ocenjevati uspešnost njihovega doseganja.

Kazalci in kazalniki morajo biti izbrani tako, da so neposredno povezani s strategijo oz. ključnimi cilji, ki jih želi gospodarska družba doseči. Seveda drži, da so cilji gospodarske družbe vedno povezani z gibanjem njenih prihodkov od prodaje in dobičkonosnostjo poslovanja, zato je razumljivo, da o gibanju teh kategorij poročajo vse družbe. A vsaka gospodarska družba ima tudi druge ključne cilje. Če teh ciljev ne navede, bralcu prepreči vpogled v to, kaj se dogaja na področju, ki je za poslovanje družbe ključno, in mu tako onemogoči, da bi pravilno ocenil razvoj poslovanja družbe.

Sklep, da nekaterih kazalcev oz. kazalnikov ni smiselno navajati, ker jih tudi drugi nimajo, je zato napačen. Celo obratno, gospodarska družba ustvarja dodano vrednost prav zato, ker je drugačna od drugih gospodarskih družb, ker ima drugačne cilje, na podlagi katerih pričakovano nastanejo tudi posebni kazalniki oz. kazalci spremljanja poslovanja, ki jih ne moremo najti kar v vsakem letnem poročilu. Če je npr. eden izmed ključnih ciljev gospodarske družbe izboljšanje likvidnosti, bo gospodarska družba izbrala in poročala o gibanju kazalca ali kazalnika, ki odraža stanje na tem področju, kot npr. delež zapadlih terjatev v celotnih terjatvah, dneve vezave obratnega kapitala ali kratkoročni koeficient. Če je njen ključni cilj varnost poslovanja, saj na tem gradi svoj ugled in konkurenčno prednost pri kupcih, bo njen kazalec npr. število prijavljenih zapletov ali delež neustreznih mikrobioloških vzorcev ali zavarovani delež v celotni dobavni verigi. Če pa je cilj povezan z investicijami v novo opremo ali pridobivanjem evropskih sredstev za različne projekte, bo v poslovnem poročilu navedeno gibanje kazalnika oz. kazalca, ki meri prav to.

Kateri koli kazalnik bo gospodarska družba uporabila pri prikazu razvoja poslovanja, še vedno velja, da morata biti v poslovnem poročilu jasno razkrita postopek izračuna kazalnika in vir podatkov, ki vstopajo v ta izračun. to velja tudi za kazalnike, pri katerih je način izračuna zgolj priporočen, ne pa zakonsko predpisan.

Ker se vizija gospodarske družbe praviloma ne spreminja vsako leto, se tudi pričakuje, da bo izbrane kazalce in kazalnike uporabljala v daljšem časovnem obdobju. Zato je treba dobro premisliti, kateri kazalci in kazalniki so za prikaz uspešnosti poslovanja družbe res ključni. Z enakimi kazalniki v daljšem časovnem obdobju se bo gospodarska družba izognila tudi pristranskosti v poročanju, tj. da bi vsakič sproti navajala zgolj tiste kazalnike, katerih vrednosti se gibljejo ugodno, ne pa tudi tistih, ki kažejo na neuspeh.

Slika 1: Primer analize razvoja prihodkov od prodaje po produktih – Revoz (2019)

Slika 2: Pojasnilo razlogov za razliko med obsegom letošnjih in lanskih prihodkov na primeru čistih obrestnih prihodkov – NLB (2020)

Slika 3: Prikaz razmerja med gibanjem vrednostnega obsega poslovanja in nefinančnega kazalca na primeru obsega digitalnega plačevanja – NLB (2020)

3.2. Cilji in uspešnost njihovega doseganja

ZGD-1 šele v tretjem odstavku 70. člena zahteva, da je v poslovnem poročilu treba navesti »pričakovani razvoj družbe«. V resnici so cilji, ki jih gospodarska družba želi doseči, temelj vsebinske izgradnje poslovnega poročila. Na njih temelji tako izbor kazalcev in kazalnikov, s katerimi bomo kasneje pojasnjevali razvoj izidov poslovanja in finančnega položaja, kot tudi ocena najpomembnejših tveganj, ki jim je družba izpostavljena.

Cilji izvirajo iz strategije delovanja gospodarske družbe, ta pa na viziji. Vizija odgovarja na naslednja vprašanja: kje hočemo biti čez deset let, kaj želimo predstavljati na trgu, kje želimo biti drugačni od drugih, zakaj naj bi si vsak želel z nami sodelovati, zakaj bi nekdo želel biti naš lastnik.

Čeprav si pri oblikovanju vizije gospodarske družbe postavljamo veliko vprašanj, mora biti vizija, ki jo gospodarska družba naposled sprejme, zapisana v enem samem kratkem in preprostem stavku. Na primer vizija ekonomske fakultete v ljubljani, postavljena pred nekaj leti, je: »leta 2025 bomo med poslovnimi in ekonomskimi šolami srednje in vzhodne evrope prva izbira za skupno raziskovanje, učenje in oblikovanje trajnostnih razvojnih rešitev.« (Ekonomska fakulteta, 2021) Vizija družbe Petrol, d. d., je: »Postati želimo integriran partner v energetski tranziciji z odlično uporabniško izkušnjo.« (Petrol, 2021) Vizija družbe Krka, d. d., pa: »Utrjujemo položaj enega vodilnih generičnih farmacevtskih podjetij v svetu.« (krka, 2020)

Iz vizije se oblikujejo dolgoročni oz. strateški cilji, na dolgoročnih ciljih pa temeljijo kratkoročni, tj. cilji, ki jih želimo doseči v naslednjem letu ali dveh. Pri tem je zares pomembno, da so cilji razumljivo zapisani in kratki, hkrati pa tudi merljivi, saj se le tako lahko nepristransko spremlja njihovo doseganje. primeri takih ciljev so npr. rast prihodkov od prodaje, doseganje tržnega deleža, ciljne ocene bonitetne agencije, število prijav novih patentov, ohranitev delovnih mest, odpiranje novih prodajnih kanalov, gibanje števila reklamacij (glej primera na slikah 4 in 5).

Slika 4: Primer navedbe ciljev – Krka (2020)

Slika 5: Primer navedbe finančnih in nefinančnih ciljev – Mariborski vodovod (2020)

Če velja, da slovenske gospodarske družbe v svojih poslovnih poročilih pogosto zapišejo vizijo in opisno navedejo cilje, pa zgolj izjemoma najdemo tudi informacijo o tem, kako uspešna je bila družba pri doseganju ciljev, ki si jih je postavila v preteklem letu (glej sliki 6 in 7). Če je v poročilu zapisano nekaj besed o doseženih ciljih, poslovodstvo praviloma navede le tiste, ki jih je doseglo, ne pa tudi tistih, ki jih ni. Če poslovodstvo meni, da pozoren bralec letnega poročila ne bo opazil, da za nekatere cilje ni navedbe o njihovem doseganju, se moti. Ravno obratno: zavzet bralec bo sam poiskal cilje v preteklih letnih poročilih, pregledal, ali je za vse te cilje priložena navedba o njihovem doseganju v tekočem poslovnem poročilu, in si sam ustvaril sliko o razlogih, zakaj so bili izpuščeni, vendar ne bo nujno ustrezala resnici. A ker se je poslovodstvo odpovedalo transparentnemu poročanju o ciljih, ki jih gospodarska družba ni dosegla, se je hkrati odpovedalo tudi temu, da bi navedlo vzroke zanje.

Ni odveč opozoriti, da je poslovodstvo s tem, ko je zamolčalo, da nekaterih ključnih ciljev gospodarska družba ni dosegla, ravnalo tudi v nasprotju z zakonsko zahtevo, da mora biti uspešnost poslovanja gospodarske družbe v poslovnem poročilu prikazana pošteno oz. uravnoteženo, tj. da mora družba poročati tudi o svojih neuspehih, ne le uspehih.

Slika 6: Primer navedbe o doseganju zastavljenih ciljev – Mariborski vodovod (2020)

Slika 7: Primer navedbe o doseganju zastavljenih ciljev – UKC Ljubljana (2020)

3.3. Tveganja in negotovosti, ki nas lahko ustavijo pri doseganju ciljev

Pregled poslovnih poročil slovenskih družb kaže, da je merjenje izpostavljenosti različnim tveganjem in posledično tudi upravljanje tveganj najbolj razvito pri finančnih posrednikih. To je pričakovano, saj se je zahteva o tovrstnem poročanju najprej pojavila prav v tej dejavnosti. Nefinančne gospodarske družbe se zato pogosto zgledujejo po praksi, ki velja v finančnem sektorju, kar pa ni vedno najustrezneje. Tako so tudi v letnih poročilih nefinančnih družb običajno najbolj natančno opisana prav finančna tveganja, veliko manj pa poslovna in operativna, in to tudi, kadar so slednja veliko bolj relevantna, saj utegnejo povzročiti veliko večjo poslovno škodo.

Glede poročanja o izpostavljenosti različnim tveganjem zGD-1 zahteva, da gospodarska družba navede zgolj bistvena tveganja in negotovosti, ki jim je izpostavljena, ter da se cilji in ukrepi upravljanja tveganj navedejo zgolj za tveganja, ki pomembno vplivajo na premoženje in obveznosti družbe, na njen finančni položaj in poslovni izid. Če želimo to zahtevo ustrezno izpolniti, moramo najprej razumeti, kaj je tveganje in kako ga izmeriti.

Tveganje je po modelu COSO (2013) opredeljeno kot »možnost, da se bo zgodil neki dogodek, ki bo nasprotno vplival na doseganje ciljev gospodarske družbe«. Možnost nastanka takega dogodka se povečuje s kompleksnostjo poslovanja in negotovostjo poslovnega okolja, zato ni posebej presenetljivo, da je del poslovnih poročil, ki osvetljuje pomembnost posameznih tveganj in kako jih družba upravlja, čedalje daljši. problem pa je, da je praviloma tudi izredno nepregleden in vsebuje vrsto navedb, ki za uporabnika niso pomembne. Zato je zelo pomembno, da smo pri pripravi poročila v tem delu še posebej pozorni. Enako kot velja za druga področja poslovnega poročila, je treba tudi tu izpostaviti zgolj pomembna tveganja, tj. tista tveganja, ki lahko pomembno vplivajo na doseganje ciljev, ki smo si jih zastavili. Naloge se bomo torej lotili tako, da bomo tveganja najprej ugotovili, potem pa še izmerili njihovo pomembnost oz. velikost.

Pri ugotavljanju tveganj si lahko pomagamo z naslednjimi vprašanji (KPMG, 2015):

• Kaj bi lahko negativno vplivalo na gibanje naših prihodkov? Kaj na negativno gibanje stroškov?
• Kaj bi lahko povzročilo izgubo vrednosti sredstev? Kaj bi nam lahko povečalo dolgove?
• V katerih primerih bi se lahko poslabšala naša likvidnost? Katere okoliščine bi lahko povzročile usihanje prejemkov in katere pospeševanje izdatkov?

Ta vprašanja so osredotočena na dogodke, ki bi lahko pomembno negativno vplivali na vrednost postavk v naših računovodskih izkazih. Višina teh postavk pa je odvisna od različnih notranjih in zunanjih dejavnikov: od dogajanja na trgih (tj. vstopa in izstopa konkurence, gibanja cen materiala, storitev in dela, pa tudi od razmer na trgih naših končnih proizvodov in storitev), odnosov s kupci in dobavitelji, dostopnosti virov financiranja, vse do (ne)učinkovitosti delovanja naših poslovnih procesov in (ne)ustrezne delovne sile.

Ko ta tveganja prepoznamo, jih moramo izmeriti. Če nastop nekega dogodka močno negativno vpliva na doseganje ciljev (npr. zelo zmanjša obseg prodaje) in če je hkrati verjetnost, da ta dogodek nastane, visoka, je tveganje pomembno. Tveganje je nepomembno, če nastop nekega ugotovljenega dogodka nima pomembnega vpliva na doseganje ciljev, verjetnost za nastanek takega dogodka pa je nizka (glej sliko 8).

Če je tveganje pomembno, ga je treba navesti v poslovnem poročilu in dodati, kako ga obvladujemo. Pri tem morajo biti razkriti tudi cilji upravljanja pomembnih tveganj, ki morajo biti merljivi, da je mogoče spremljati uspešnost uporabljenih ukrepov. Če je npr. gospodarska družba ugotovila, da je zelo izpostavljena valutnemu tveganju, saj večji del surovin nabavlja v tuji valuti, izdelke pa prodaja na evrskem trgu, je eden izmed možnih ciljev varovanja pred tveganji lahko delež izpostavljenosti v tuji valuti, ki ga družba želi zavarovati. Prikazati je treba tudi to, kako se izpostavljenost tveganjem spreminja v času (glej sliko 9).

Slika 8: Primer pregleda izpostavljenosti tveganjem – Mariborski vodovod (2020)

Slika 9: Primer prikaza uspešnosti pri upravljanju tveganj – ELES (2020)

4. ORGANIZACIJSKI NAPOTKI ZA PRIPRAVO POSLOVNEGA POROČILA

Poslovno poročilo bo delovalo kot celovit, skladen, kratek in jasen dokument, samo če se bomo na njegovo pripravo ustrezno pripravili in najprej izdelali načrt njegove vsebine. Ta načrt bo pripravila skupina ljudi, ki naj bo sestavljena tako, da ima celovit pregled nad poslovanjem družbe (Deloitte, 2013; kpMG, 2015). Pomembno je, da pri pripravi poročila ves čas sodeluje tudi poslovodstvo družbe. Poslovno poročilo je namreč dokument, za vsebino katerega odgovarja poslovodstvo družbe, in (enako kot računovodsko poročilo) namenjeno vlagateljem, da bi lažje presodili o pretekli (ne)uspešnosti poslovanja družbe in prihodnjih obetih na tem področju. Poslovodstvo je tudi edino, ki ve, katere informacije so za vlagatelja relevantne in jih je treba razkriti.

V skupini za pripravo poslovnega poročila se v nadaljevanju za vse elemente poslovnega poročila določijo odgovorne osebe. Ne smemo tudi pozabiti na osebo, ki bo projekt vodila in skrbela, da bodo informacije v poslovnem poročilu usklajene tako znotraj poslovnega poročila kot tudi z informacijami v računovodskem poročilu ter da bodo vzpostavljeni ustrezni sklici na druge dele letnega poročila.

Pri izdelavi je smiselno slediti naslednjim korakom (Deloitte, 2013):

• ugotoviti ključne elemente oz. informacije, ki jih je treba vključiti v poslovno poročilo; ključne informacije vplivajo na poslovne odločitve bralca poročila;
• ugotoviti medsebojno povezanost elementov poslovnega poročila, npr. cilji, povezani z razvojem kadrov, so povezni tudi z upravljanjem tveganja fluktuacije;
• določiti logični vrstni red navajanja informacij, npr. od vizije, prek ciljev, do poročanja o uspešnosti doseganja teh ciljev, vključno s finančno analizo.

Vsebino poslovnega poročila začnemo graditi tako, da najprej prepoznamo cilje, ki jih gospodarska družba želi doseči na posameznih področjih. Področja in raven podrobnosti informacij bo gospodarska družba določila tako, kot je zanjo najbolj smiselno.

Nato ugotovimo ključne dejavnike, ki bodo vplivali na doseganje ciljev. Sledi določitev kazalcev in kazalnikov, ki bodo spremljali ne le doseganje ciljev, ampak tudi dejavnike, ki vplivajo na uspešnost poslovanja družbe. Stroka, ki se ukvarja s komuniciranjem, pravi, da naj bi bilo na nekem področju (npr. področje razvoja izidov poslovanja na tujih trgih ali področje finančnega položaja) med tri in največ šest ključnih kazalcev oz. kazalnikov in da naj bi bila izpostavljena največ tri ključna tveganja, saj večje število privede do t. i. informacijske zasičenosti (Datapin, 2021; best practice Guidelines, 2013). Navajanju preveč različnih kazalcev se izognemo tudi tako, da informacije v poslovnem poročilu povezujemo tako znotraj samega poslovnega poročila kot tudi z informacijami v računovodskem poročilu.

Kazalci in kazalniki, ki jih uporabimo, morajo biti izbrani tako, da so čim bolj celoviti, a hkrati preprosti oz. lahko razumljivi, da jih bomo lahko uporabljali več let zaporedoma in s tem spremljali uspešnost tako z vidika doseganja ciljev kot tudi (če je le možno) v primerjavi s primerljivimi družbami. Če je le mogoče, bomo razvoj kazalnika oz. kazalca prikazovali s pomočjo slike, ki kaže njegovo gibanje bodisi v času bodisi v primerjavi z gibanjem drugega kazalnika.

Poslovno poročilo mora biti uravnoteženo in celovito, pri čemer morajo biti enakovredno obravnavani tako dobri kot slabi vidiki poslovanja. Ta zahteva je za pripravljavce poročila največji izziv, saj smo ljudje nagnjeni k temu, da raje izpostavljamo uspehe kot pa priznamo neuspehe. To tveganje najlažje zmanjšamo tako, da poročilo o uspešnosti poslovanja tekočega leta gradimo na tem, kar smo kot svoj cilj opredelili v poslovnem poročilu preteklega leta.

Če je navedbo oz. opis okoliščin, v katerih je oz. bo poslovala družba, mogoče podpreti z zunanjimi viri informacij, jih uporabimo v čim večji meri in se nanje tudi sklicujemo, saj to ne le skrajša navedbe v našem poslovnem poročilu, temveč tudi poveča zanesljivost poslovnega poročila.

Za konec ponovimo osnovno načelo, ki nas mora voditi v celotni pripravi poslovnega poročila: kvantiteta (več podatkov in navedb) ne vodi nujno h kvaliteti (k boljšemu poslovnemu poročilu). Ravno obratno: kratko, jasno in dobro strukturirano besedilo je za uporabnika letnega poročila vredno več kot stotine strani besedila, ki je neredko nekonsistentno, saj ga celo pripravljavci sami niso več sposobni natančno pregledati, da bi odpravili morebitne napake. Ne pozabimo, da je to uradni dokument, za vsebino katerega odgovarja uprava. Nerodno je, če niti ta več ne ve, kaj je vanj zapisala.

5. LITERATURA IN VIRI

1. Coso. (2013). Celovit okvir notranjega kontroliranja.

2. Datapin. (2021). Top 16 Management Reporting Best Practices To Create Effective Reports. Najdeno 26. aprila 2021 na spletnem naslovu.

3. Deloitte. (2013). The Strategic Report - A practical guide to the new Regulations.

4. Deloitte. (2016). A clear vision - Annual report insights 2016.

5. Ekonomska fakulteta. (2021). Poslanstvo in vizija. Najdeno 26. aprila 2021 na spletnem naslovu.

6. Eles. (2020). Letno poročilo 2019.

7. FRC. (2018). Guidance on the Strategic Report.

8. KPMG. (2015). A practical guide to the business review.

9. Krka. (2020). Letno poročilo 2019.

10. Mariborski vodovod. (2020). Letno poročilo 2019.

11. NLB. (2020). Letno poročilo 2019.

12. Petrol. (2021). Strateške usmeritve. Najdeno 26. aprila 2021 na spletnem naslovu.

13. Revoz. (2019). Letno poročilo 2018.

14. The Investor relations society. (2013). Best Practice Guidelines – Annual Report and Accounts: printed and online.

15. UKC ljubljana. (2021). Letno poročilo 2019.

Opombe

1. Enak razmislek o vsebini poslovnega poročila velja tudi za druge organizacije, ki to poročilo pripravljajo.

2. ZGD-1 postavlja še posebne zahteve glede vsebine: poslovnega poročila družb, ki so zavezane reviziji; družb, ki so zavezane uporabi zakona, ki ureja prevzeme; poslovnih poročil subjektov javnega interesa, katerega povprečno število zaposlenih v poslovnem letu je na bilančni presečni dan večje od 500; za poslovna poročila odvisnih družb v dejanskih koncernih.