TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

a) v I. točki izreka tako, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.219,39 EUR,

b) v II. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi, stranki zniža na 2.404,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del prvostopenjske sodbe potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tako opredeljenih pogodbenih obveznosti pravdnih strank ni mogoče razlagati drugače kot, da je tudi na strani leasingodajalca v primeru odstopa od pogodbe po vrnitvi predmeta leasinga dolžnost prodaje predmeta leasinga in poračunavanja kupnine s preostalo obveznostjo leasingojemalca. V skladu z drugim odstavkom 54. člena Splošnih pogojev je leasingodajalec upravičen terjati od leasingojemalca samo razliko med doseženo kupnino in preostalo obveznostjo leasingojemalca. Materialnopravno zmotno pa je s tem v zvezi stališče pritožnika, da v primeru neprodaje predmeta leasinga ne bi bil dolžan zmanjševati pogodbene obveznosti leasingojemalca. Takšna razlaga bi namreč pripeljala do neenakopravnega položaja tožeče stranke, ki bi na ta način od leasingojemalca dobila izplačan celoten pozitivni pogodbeni interes (zapadle obroke do odstopa od pogodbe ter odškodnino v obliki nezapadlih obrokov do izteka pogodbe), poleg tega pa bi ji ostal v lasti predmet leasinga, ki ga je prejela vrnjenega od leasingojemalca. Takšen ugovor tožeče stranke bi bil lahko utemeljen samo ob predpostavki neunovčljivosti predmeta leasinga oziroma, da bi bil le-ta brez tržne vrednosti. Tega pa tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, oziroma se je celo izrecno sklicevala na ocenjeno vrednost po cenitvi na dan 30. 10. 2011, to je približno pet mesecev po odstopu od pogodbe.

Ker je do onemogočanja prodaje predmeta leasinga prišlo očitno zaradi ravnanja tožene stranke v nasprotju z dogovorom o deponiranju v poslovnih prostorih tožene stranke, torej iz razlogov na strani tožene stranke, se je tožena stranka neutemeljeno sklicevala na izgubo vrednosti vozila zaradi prepozne prodaje.