TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 215. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98) se razveljavi, razen v delu, ki se nanaša na osebe iz drugega odstavka 215. člena tega zakona. Peti odstavek 117. člena, prvi in drugi odstavek 119. člena ter sedmi odstavek 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa niso v neskladju z Ustavo. Določbe četrtega, petega in šestega odstavka 21. člena, drugega odstavka 23. člena, šestega odstavka 24. člena, drugega odstavka 25. člena, četrtega odstavka 27. člena, petega odstavka 28. člena, šestega odstavka 31. člena, petega odstavka 32. člena, drugega in tretjega odstavka 33. člena, tretjega odstavka 40. člena, petega odstavka 102. člena, enajstega odstavka 106. člena, četrtega odstavka 108. člena, tretjega odstavka 109. člena, sedmega odstavka 113. člena, tretjega in četrtega odstavka 117. člena, tretjega odstavka 118. člena, trinajstega odstavka 122. člena, tretjega odstavka 127. člena, četrtega, petega in šestega odstavka 172. člena, petega in šestega odstavka 174. člena, osmega in devetega odstavka 182. člena in četrtega odstavka 200. člena Zakona o varnosti cestnega prometa niso v neskladju z Ustavo. Zahteva Sodnika za prekrške v Izoli za oceno ustavnosti drugih določb Zakona o varnosti cestnega prometa se zavrže. Pobuda Jožeta Vuka za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 123. člena ter prvega in sedmega odstavka 124. člena Zakona o varnosti cestnega prometa in pobuda Jožeta Sitarja za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o varnosti cestnega prometa se zavrneta.

Sodnik za prekrške je predpostavke za vložitev zahteve za presojo ustavnosti izkazal glede tistih določb Zakona o varnosti cestnega prometa, na podlagi katerih so bili pri njem vloženi predlogi za uvedbo postopka o prekršku. V kaznovalnem pravu sta prepovedani zakonska in pravna analogija, dopustne pa so metode razlage, ki ostajajo znotraj možnega besednega pomena zakona (npr. gramatikalna, logična in sistematična razlaga). Ker je tudi v kaznovalnem pravu pri razlagi treba izhajati iz tega, da je zakon v sebi sklepčna logična celota, je treba v primeru, ko gramatikalna razlaga pripelje do nesmiselnega sklepa, pomen zakona preveriti z drugimi metodami razlage. Določbe Zakona o varnosti cestnega prometa, v katerih je ob upoštevanju ustaljenih metod razlage mogoče ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja, so v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave). Ker iz določbe prvega odstavka 215. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ki določa domnevo, da je storilec prekrška lastnik vozila oziroma imetnik pravice uporabe, ne izhaja, na kakšen način se domnevni storilec razbremeni odgovornosti za prekršek, je navedena določba v nasprotju z 22. členom (enako varstvo pravic) v zvezi z drugo alineo 29. člena Ustave (pravica obdolženca, da se brani); ker mu izpodbijana določba odvzema možnost, da se brani, ne da bi hkrati moral obremeniti svoje bližnje, je navedena določba v nasprotju z 22. členom v zvezi s četrto alineo 29. člena Ustave (pravica obdolženca, da ne izpove zoper svoje bližnje). Ker je po izpodbijani zakonski določbi lahko obdolženec spoznan za odgovornega za prekršek kljub temu, da obstaja dvom, ali je storilec prekrška, oziroma da je dokazano, da prekrška ni storil, določba posega v domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave). Kolikor predpisana domneva pomeni, da se kaznujejo tudi osebe, ki so dokazano nedolžne, poseg v domnevo nedolžnosti ni nujen in je zato nedopusten. Ker je zakonodajalec imel razumen razlog, da za prekrške, povezane z vožnjo pod vplivom alkohola oziroma psihoaktivnih snovi, določi obvezno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, in ker je ta sankcija primerna, da doseže zasledovani namen, tj. za določen čas prepreči udeležbo v prometu osebam, ki so izkazale, da niso vredne zaupanja, ki ga vsi udeleženci v prometu uživajo in ki ga morajo zato tudi vsi opravičevati, izpodbijane določbe Zakona o varnosti cestnega prometa, ki določajo to sankcijo, niso v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).