TFL Vsebine / TFLGlasnik

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena pravilno, in nato odločilo, da je kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. [1] Vprašanje pa je, ali se to lahko po pravu EU stori na tak način, kot je to storilo Vrhovno sodišče RS.

Pri odgovoru je treba izhajati iz besedila prvega odstavka 6. člena Direktive 93/13, katerega namen je, da se formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, nadomesti z dejanskim ravnotežjem tako, da se med sopogodbeniki vzpostavi enakost. [2] Cilj, ki mu sledi zakonodajalec v okviru Direktive 93/13, je namreč vzpostavitev ravnovesja med pogodbenimi strankami, tako da se načeloma ohrani veljavnost celotne pogodbe, ne pa razveljavitev vseh pogodb z nepoštenimi pogoji. [3] Pri razlagi pogodbenih določb je Vrhovno sodišče načeloma vezano na pravo EU. Sodna praksa Sodišča EU pa je glede vprašanja, ali je nična kreditna pogodba s potrošnikom, kjer so pogodbene določbe, indeksirane na švicarske franke (v nadaljevanju CHF), nepregledne in nepoštene, vse prej kot jasna, na kar upravičeno opozarja zlasti nemška pravna teorija, ki močno kritizira delo Sodišča EU. [4] Na eni strani Sodišče EU nacionalnim sodiščem izrecno prepoveduje sodno novacijo nepoštenih pogodbenih določb oziroma na podlagi teleološke razlage omejiti ugotovitev nepoštenosti z namenom, da pogodba ostane v veljavi (ut magis valeat quam pereat). [5]

»Če bi nacionalno sodišče smelo spremeniti vsebino nepoštenih pogojev v takih pogodbah, pa bi taka pristojnost lahko ogrozila uresničitev dolgoročnega cilja iz člena 7 Direktive 93/13. Ta pristojnost bi namreč prispevala k temu, da bi se za prodajalce ali ponudnike odpravil odvračilni učinek, ki ga ima nepogojna neuporaba takih nepoštenih pogojev za potrošnika, ker bi ti prodajalci ali ponudniki še naprej skušali uporabljati te pogoje, če bi vedeli, da lahko nacionalno sodišče, če bo ugotovilo njihovo ničnost, pogodbo vseeno dopolni v potrebnem obsegu tako, da se zaščiti interes teh prodajalcev ali ponudnikov.« [6]

Pravo EU (6. in 7. člen Direktive 93/13) ne dopušča, da npr. sodišče pogoj o predčasni zapadlosti obveznosti iz pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki je bil ugotovljen za nepoštenega, z odpravo elementov, zaradi katerih je nepošten, delno ohrani, če bi se zaradi take odprave spremenila vsebina tega pogoja, ki bi vplivala na njegovo bistvo. [7] Na drugi strani pa Sodišče EU prepoveduje ugotovitev ničnosti, če bi ta imela za potrošnika hude posledice v obliki npr. kondikcije. To pomeni, da če obstaja še kaj neplačanega dolga iz naslova kredita, sodišča ne morejo ugotoviti ničnosti. »Nepoštenega pogoja ne bi bilo dovoljeno nadomestiti z dispozitivno določbo in bi moral sodnik ugotoviti ničnost celotne pogodbe, pa bi to za potrošnika lahko pomenilo izredno škodljive posledice, tako da bi bil lahko ogrožen odvračalni učinek ugotovitve ničnosti pogodbe«. [8] Kakšen je odvračalni učinek v primeru, da mora potrošnik plačati še približno 100 obrokov naenkrat zaradi ničnosti, ni jasno. Na drugi strani pa lahko sodišče »popravi ničnost takega nepoštenega pogoja s tem, da ga nadomesti z novim besedilom zakonske določbe, ki je bila podlaga za ta pogoj, ki se uporablja v primeru dogovora med sopogodbenicama, če zadevna pogodba o hipotekarnem kreditu v primeru odprave navedenega nepoštenega pogoja ne bi mogla obstajati in če zaradi ugotovitve ničnosti celotne pogodbe za potrošnika lahko nastanejo posebej škodljive posledice.« [9] Če dispozitivni ali prisilni predpisi, s katerimi se nadomesti nični nepošten pogoj, niso bili predmet posebne presoje zakonodajalca za vzpostavitev tega ravnovesja (med potrošnikom in profesionalnim dajalcem kredita), za te določbe domneva poštenosti ne velja. [10] Zaradi tega se je pojavilo vprašanje, ali je treba prvi odstavek 6. člena Direktive 93/13 razlagati tako, da morajo v primeru, da se zaradi nepoštenosti enega od pogojev pogodbe, sklenjene med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, ugotovi neveljavnost te pogodbe, učinke te neveljavnosti urediti države članice s svojim nacionalnim pravom, ne glede na varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno s to direktivo. [11] Sodišče EU je odgovorilo, da je treba to določbo razlagati tako, da morajo v primeru, da se zaradi nepoštenosti enega od pogojev pogodbe, sklenjene med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, ugotovi neveljavnost te pogodbe, učinke te neveljavnosti urediti države članice s svojim nacionalnim pravom v skladu z varstvom, ki ga ta direktiva daje potrošniku, zlasti tako, da zagotovijo vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če tega nepoštenega pogoja ne bi bilo. [12]

6. in 7. člen Direktive 93/13 dovoljujeta, da sodišče na eni strani zaradi obstoja nepoštenega pogoja, brez katerega pogodba pravno ne more več obstajati, brez vsakršne pristojnosti, ki bi mu bila v zvezi s tem priznana v nacionalnem pravu, po uradni dolžnosti preuči premoženjsko stanje potrošnika, ki je zahteval ugotovitev neveljavnosti pogodbe, ki ga veže s prodajalcem ali ponudnikom, če lahko zaradi te ugotovitve neveljavnosti za potrošnika nastanejo posebej škodljive posledice, in na drugi strani ugotovitev navedene neveljavnosti zavrne, kadar je potrošnik to izrecno zahteval po tem, ko je bil objektivno in izčrpno obveščen o pravnih posledicah in posebej škodljivih ekonomskih posledicah, ki bi jih ta ugotovitev neveljavnosti lahko imela zanj. [13] Razpravno sodišče da koristni učinek določbam Direktive 93/13 iz naslova materialnega procesnega vodstva, če v pravdah med potrošniki in profesionalnimi ponudniki kreditov potrošnike objektivno in izčrpno obvesti o pravnih posledicah in posebej škodljivih ekonomskih posledicah, ki bi jih lahko zanje imela ugotovitev ničnosti pogodbe. [14] Razpravno sodišče po tem, ko se je seznanilo z voljo posameznega potrošnika, da se ugotovi neveljavnost pogodbe (načelo dispozitivnosti), ne more nasprotovati njegovemu odstopu od varstva, ki mu je dano z Direktivo 93/13. [15] Varstvo potrošnikov po pravu EU je pač tisti del prava, kjer posamezni potrošnik v svoji zasebni tožbi ne varuje samo svoje pravice, temveč vodi hkrati postopek v javnem interesu, ki se kaže v pregonu kršitelja prepovedi nepoštenih določb. [16] Potrošnik sicer nastopa iz svojega lastnega pravnega interesa, a ima odločba, ki jo sodišče izda v takem postopku, splošen pomen. V sporih s potrošniki, katerih del je tudi zgodba o kreditih, ki so indeksirani na CHF, se pojavi problematika, da so predpisi varstva potrošnikov prisilni, naloga civilnih sodišč pa je varovanje avtonomije strank. Zaradi tega postajajo potrošniški spori lex specialis v civilnem postopku. Pravna teorija govori bodisi o vplivu materialnega prava na civilno procesno pravo bodisi o nevidnem stebru evropeizacije civilnega procesnega prava iz naslova obveznosti materialnega prava EU. [17] Vplivi materialnega prava varstva potrošnikov na podlagi uredb prava EU in prenosa direktiv prava EU na civilno procesno pravo so tako jasni in močni, da lahko govorimo o odstopanju od temeljnih načel civilnega procesnega prava. [18] Zaključno pa lahko sklenemo, da razpravno sodišče krši materialno procesno vodstvo, če potrošnika v tožbi, s katero ta zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ki je indeksirana na CHF, ne opozori na posledice ničnosti take pogodbe in samo ne opravi neke vrste pojasnilne dolžnosti v postopku. Šele če potrošnik izjavi, da ne glede na te posledice vztraja pri ugotovitvi ničnosti, lahko razpravno sodišče meritorno odloča o ničnosti oziroma nepoštenosti pogodbenih določb. Pri tem je treba izrecno opozoriti, da opustitev razpravnega sodišča ni zgolj nebistvena kršitev določb postopka. 6. člen Direktive 93/13 je treba »glede na značilnosti in pomen javnega interesa, na katerem temelji varstvo, ki je z Direktivo 93/13 zagotovljeno potrošnikom, šteti za določbo, enakovredno nacionalnim pravilom, ki imajo v nacionalnem pravnem redu status določb javnega reda«. [19] S tem opisom, ki je nedvomno povzet iz francoske pravne teorije, Sodišče EU pove, da je 6. člen Direktive prisilni predpis, lahko celo zastopamo stališče, da njegova kršitev vodi do absolutno bistvene kršitve določb postopka, ker odločba, ki v obrazložitvi ne vsebuje navedbe, da je bil potrošnik s strani sodišča poučen o posledicah ničnosti in da je izrecno izjavil, da vztraja pri svojem tožbenem zahtevku, ne ustreza koristnemu učinku 6. člena Direktive Odgovor na vprašanje, ali je bil potrošnik obveščen o posledicah ničnosti, bi moralo biti – ne glede na izid postopka – navedeno v obrazložitvi odločbe.