TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi obsojenega N. N. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da je stečajni postopek začasna ovira za uvedbo oziroma vodenje izvršilnega postopka, vendar je v nadaljevanju zmotno in predvsem preuranjeno zaključilo, da se denarna kazen ne da oziroma se ne bo dala prisilno izterjati. To okoliščino bo namreč mogoče ugotoviti šele po končanem stečajnem postopku zoper obsojenega, v katerem je sicer Republika Slovenija prijavila med drugimi tudi terjatev iz naslova te denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR (list. št. 463 in 464 v spisu). Šele po tem, če denarna kazen ne bo plačana iz unovčene stečajne mase oziroma, če je prostovoljno ne bo plačal niti obsojeni sam, bo lahko sodišče ponovno začelo oziroma nadaljevalo s prisilno izterjavo te denarne kazni v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje sicer pravilno odločilo s sodbo, vendar je svojo odločitev napačno oprlo na določbo 130. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki velja le za prisilno izterjavo denarnih kazni, predpisanih v ZKP, namesto pravilno na določbo šestega odstavka 129.a člena ZKP, ki se nanaša na spremembo denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati, v kazen zapora. Posledično je napačno določilo število dni zapora po 130. členu ZKP, namesto pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1, po kateri se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora.