TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod

Dne 26.10.2022 bo stopil v veljavo novi Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1), ki se bo pričel uporabljati 26.1.2023 in ki v slovenski pravni red z zamudo prenaša naslednje pravne akte:

• Direktivo 2019/770 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo digitalnih vsebin in digitalnih storitev; in
• Direktivo 2019/771 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga in storitev; ter
• Direktivo 2019/2161 o spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktiv 98/6/ES, 2005/29/ES ter 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta zaradi boljšega izvrševanja in posodobitve pravil Unije o varstvu potrošnikov (imenovana tudi kot »Omnibus« direktiva).

Novi ZVPot-1 prinaša številne pomembne novost – osrednja med njimi pa je uveljavitev novega režima jamčevanja za skladnost digitalnih vsebin in digitalnih storitev  ter blaga z digitalnimi elementi.

Prav tako prinaša novi ZVPot-1 naslednje pomembne novosti:

• Skrajšanje razumnega roka za odpravo napak v okviru obvezne garancije iz 45 na 30 dni, z možnostjo podaljšanja tega roka v posebej utemeljenih primerih za dodatnih 15 dni, pri čemer mora proizvajalec o tem obvestiti potrošnika pred potekom roka;
• Ukinja odgovornost prodajalca iz naslova obvezne garancije;
• Uvedba roka za odpravo napak pri neskladnosti blaga (v prejšnjem ZVPot »stvarne napake«), in sicer v trajanju 30 dni, prav tako z možnostjo podaljšanja za dodatnih 15 dni v posebno utemeljenih primerih;
• Uvedba roka za vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine ali storitve in sicer je podjetje dolžno skladnost vzpostaviti v razumnem roku, od trenutka ko potrošnik podjetje obvesti o neskladnosti;
• Uvedba hierarhije zahtevkov na podlagi neskladnosti blaga;
• Podaljšanje roka domneve o obstoju stvarne napake iz 6 mesecev na 1 leto;
• Določa daljši rok jamčevanja za skladnost blaga za rabljeno blago (2 leti), ki se ga da pogodbeno skrajšati na 1 leto;
• pravica do zavrnitve zahtevka s strani prodajalca, kadar popravilo ali zamenjava nista mogoči, ali če bi za prodajalca povzročili nesorazmerne stroške ob upoštevanju vseh okoliščin (npr. narava in kompleksnost blaga, narava in resnost neskladnosti, napor potreben za dokončanje popravila ali zamenjave, vrednost, ki bi jo blago imelo, če ne bi bilo neskladno,…);
• Regresna pravica trgovca do prejšnjega podjetja v pogodbeni verigi oziroma do neposredno odgovornega podjetja;
• Novo pravilo glede navajanja prejšnje cene pri znižanjih cene, razprodajah: prodajalci morajo kot prejšnjo ceno navesti ceno, ki so jo uporabljali v zadnjih 30 dneh pred uporabo znižane cene oziroma pri neprekinjenem postopnem zniževanju cene ceno, ki je bila najnižja cena najmanj 30 dni pred prvo znižano ceno;
• Ukinja se Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP): relevantna določila o nepoštenih poslovnih praksah se preselijo v novi ZVPot-1;
• Uvaja se nove obveznosti obveščanja kupcev, predvsem v zvezi s spletnimi tržnicami (transparentnost glede parametrov razvrstitve ponudb);
• Izrecno so prepovedane lažne ocene uporabnikov (t.i. »fake-reviews«) v komunikaciji s potrošniki;
• Uvaja se pravilo, da se kot nepoštena poslovna praksa šteje vsako trženje blaga v eni državi članici kot enakega blagu, ki se trži v drugih državah članicah, pri čemer ima to blago bistveno različno sestavo ali značilnosti, razen če je to utemeljeno z legitimnimi in objektivnimi dejavniki;
• V korist potrošnikov uvaja izrecne zahtevke v primeru nepoštenih poslovnih praks (znižanje kupnine, odstop, odškodnina).

V tem prispevku se bomo osredotočili na novosti v zvezi z digitalno vsebino oz. storitvijo oz. blagom z digitalnimi elementi.

2. Digitalna vsebina ali digitalna storitev

ZVpot-1 uvaja v tretjem poglavju (členi od 103-127) nov tip pogodbe in sicer »POGODBA O DOBAVI DIGITALNE VSEBINE ALI DIGITALNE STORITVE«

Pogodba o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve je tako pogodba, s katero se podjetje zaveže, da bo potrošniku dobavilo digitalno vsebino ali digitalno storitev, potrošnik pa se zaveže, da bo podjetju plačal kupnino. Pomembna novost v zvezi z definicijo te pogodbe je določilo, da se pravila v zvezi z digitalno vsebino in digitalno storitvijo uporabljajo tudi za pogodbo, s katero se potrošnik zaveže, da bo podjetju posredoval osebne podatke (torej tudi za neodplačne pogodbe, pri katerih potrošnik v zameno za uporabo digitalne vsebine ali storitve omogoči koriščenje svojih osebnih podatkov). To določilo ne velja, če je posredovanje osebnih podatkov nujno za izpolnitev pogodbe oziroma v kolikor je obdelava osebnih podatkov nujna zaradi skladnosti s predpisi.

Zelo pomemben je tudi 105. čl. ZVPot-1, ki določa izjeme od uporabe pravil o dobavi digitalne vsebine ali storitve, pri čemer bi na tem mestu navedli zgolj drugi odstavek (2. odst. 105. čl.) ki določa, da se določbe tega poglavja ne uporabljajo za pogodbo o dobavi blaga z digitalnimi elementi – za tako blago se uporablja določila prodajne pogodbe.

Torej, kaj so pravzaprav digitalne storitve in digitalne vsebine?

Zakon takole določa v 4. čl.:

»digitalna storitev« je: − storitev, ki potrošniku omogoča ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do njih, ali − storitev, ki omogoča izmenjavo podatkov v digitalni obliki ali katero koli drugo obliko interakcije s temi podatki, ki jih naložijo ali ustvarijo potrošnik ali drugi uporabniki te storitve;

»digitalna vsebina« so podatki, ki nastanejo in so dobavljeni v digitalni obliki.

V uvodnih določilih k Direktivi 2019/770 je v 19. tč. takole zapisano, kaj vse predstavlja digitalno vsebino ali storitev:

Zaradi hitrega tehnološkega razvoja in za ohranjanje trajnosti pojma digitalna vsebina ali digitalna storitev bi morala ta direktiva med drugim vključevati računalniške programe, aplikacije, video datoteke, zvočne datoteke, glasbene datoteke, digitalne igre, elektronske knjige ali druge elektronske publikacije ter tudi digitalne storitve, ki omogočajo ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do takih podatkov, vključno s programsko opremo kot storitvijo, kot so izmenjava video in avdio vsebin ter drugo podatkovno gostovanje, urejanje besedil ali igre, ki se zagotavljajo v okolju računalništva v oblaku in na družbenih medijih. Čeprav obstajajo številni načini dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve, kot je prenos na materialnem nosilcu podatkov, prenos s strani potrošnikov na njihove naprave, pretakanje s spleta, omogočanje dostopa do pomnilniških zmogljivosti digitalne vsebine ali dostop do uporabe družbenih medijev, bi se morala ta direktiva uporabljati ne glede na medij, uporabljen za prenos digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za omogočanje dostopa do te vsebine ali storitve, vendar se pa ta Direktiva ne bi smela uporabljati za storitve dostopa do interneta.

2.1. Subjektivne in objektivne zahteve za skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve

2.1.1. Subjektivne zahteve za skladnost

Digitalna vsebina ali digitalna storitev je skladna če:

• ustreza opisu, količini in kakovosti, ter ima funkcionalnost, združljivost, interoperabilnost in druge pogodbeno dogovorjene lastnosti;
• je primerna za poseben namen, za katerega je potrošnik seznanil prodajalca najpozneje ob sklenitvi pogodbe o dobavi digitalne vsebine in digitalne storitve, prodajalec pa je s tem soglašal;
• je dobavljena z vsemi dodatki, navodili, vključno z navodili za namestitev digitalne vsebine in digitalne storitve;
• je posodobljena, kot je dogovorjeno v pogodbi o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve.

2.1.2. Objektivne zahteve za skladnost

Digitalna vsebina ali digitalna storitev je skladna, če ustreza namenom za katere se običajno uporablja, je dobavljena z vsemi dodatki in navodili, je skladna z „beta“ verzijo (z morebitno poskusno različico ali predogledom digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki ga je podjetje dalo na razpolago pred sklenitvijo pogodbe o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve). Biti mora take količine, imeti značilnosti in zmogljivosti ki jih lahko potrošnik razumno pričakuje glede na naravo digitalne vsebine ali digitalne storitve.

2.1.3. Objektivne zahteve za skladnost posodobitev digitalne vsebine ali digitalne storitve

Uvaja se tudi objektivne zahteve za skladnost posodobitev digitalne vsebine ali digitalne storitve in sicer je določena obveznost podjetja[1], da zagotavlja potrebne posodobitve, vključno z varnostnimi posodobitvami. ZVPot-1 določa v 112. čl. tudi obdobje, v katerem mora prodajalec zagotavljati posodobitve in sicer

• v obdobju v katerem je treba v skladu s pogodbo o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve dobavljati digitalno vsebino ali digitalno storitev, kadar pogodba o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve določa nepretrgano dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve v določenem obdobju,

ali

• v obdobju ki ga lahko potrošnik razumno pričakuje glede na vrsto in namen digitalne vsebine ali digitalne storitve ter ob upoštevanju okoliščin in narave pogodbe o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, kadar pogodba o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve določa enkratno dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali niz posameznih dobav digitalne vsebine ali digitalne storitve.

2.2. Jamčevalni roki – dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve

ZVPot-1 razlikuje med enkratno dobavo in nepretrgano dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve, pri čemer se kot enkratna dobava šteje npr. dobava e-knjige (prav tako niz posameznih dobav, npr. periodično dobavljanje vsebin) med tem ko je nepretrgana dobava lahko npr. dobava antivirusnega programa ki traja kolikor časa potrošnik plačuje licenčnino.

Razloček je pomemben, saj v primeru nepretrgane dobave prodajalec odgovarja celotno obdobje dobave, medtem ko pri enkratnih dobavah obveznost prodajalca ugasne v dveh (2) letih od posamezne dobave.

2.3 Zahtevki potrošnika v primeru neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve

ZVPot-1 tako uveljavlja odgovornost prodajalca za skladnost digitalne vsebine ali storitve, in sicer je potrošnik v primeru neskladnosti dobavljene digitalne vsebine ali storitve upravičen do vzpostavitve skladnosti, sorazmernega znižanja kupnine ali odstopa od pogodbe. Potrošnik je prav tako upravičen do odškodnine, če je digitalna vsebina ali storitev povzročila škodo na strojni opremi ali drugi digitalni vsebini oziroma storitvi v lasti potrošnika in povzročitev škode ni posledica ravnanja ali opustitve potrošnika.

Pravice potrošnika v zvezi z jamčevalnimi zahtevki ugasnejo po poteku dveh let od trenutka, ko je potrošnik o neskladnosti digitalne vsebine/storitve obvestil podjetje.

3. Blago z digitalnimi elementi

ZVPot-1 kot blago z digitalnimi elementi definira vsako premično stvar, ki vključuje digitalno vsebino ali digitalno storitev ali je z njo medsebojno povezana na način, da blago brez te digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi moglo opravljati svoje funkcije. Razloček je pomemben, saj se za prodajo blaga z digitalnimi elementi ne uporablja določil pogodbe o prodaji digitalne vsebine ali storitve, temveč določila, ki veljajo za prodajno pogodbo. (od 66. čl. do 98.čl. ZVPot-1).

Direktiva 2019/770 v uvodnih recitalih ponudi nekaj primerov blaga z digitalnimi elementi:

• pametni televizor, ki se oglašuje kot televizor, ki vsebuje določeno video aplikacijo, bi se za to aplikacijo štelo, da je del prodajne pogodbe in za pametni televizor, da je blago z digitalnimi elementi.
• pametni telefon, ki že ob nakupu vsebuje standardizirane predhodno nameščene aplikacije, zagotovljene v skladu s prodajno pogodbo, kot je aplikacija z alarmom ali aplikacija s fotografsko kamero.
• pametna ura ki lahko opravlja svoje funkcije le z aplikacijo, ki je zagotovljena v skladu s prodajno pogodbo, vendar jo mora potrošnik prenesti na pametni telefon; aplikacija bi tako bila medsebojno povezani digitalni element – pametna ura pa za blago z digitalnimi elementi.

3.1. Pogodba o dobavi digitalne vsebine in storitve vs. blaga z digitalnimi elementi – kateri nabor pravil velja v posamezni situaciji?

Direktiva 2019/770 podaja razlago, da za razliko od tega, če odsotnost vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne preprečuje, da blago opravlja svoje funkcije, ali če potrošnik sklene pogodbo za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki ni sestavni del prodajne pogodbe v zvezi z blagom z digitalnimi elementi, bi se moralo za to pogodbo šteti, da je ločena od pogodbe o prodaji blaga, tudi če bi prodajalec deloval kot posrednik te druge pogodbe s tretjo osebo in bi lahko spadal na področje uporabe te direktive. Kot primer navede situacijo, če potrošnik iz trgovine z aplikacijami prenese aplikacijo z igro – v tem primeru bi se prodaja telefona obravnavala skladno s pravili prodajne pogodbe, medtem ko bi se za dobavo igre štelo, da se uporablja določila, ki veljajo za digitalno vsebino in digitalno storitev.

Še en primer bi bil, kot ga navaja Direktiva 2019/770, kadar je izrecno dogovorjeno, da potrošnik kupi pametni telefon brez posebnega operacijskega sistema in nato sklene pogodbo za dobavo operacijskega sistema od tretje osebe. V takem primeru dobava operacijskega sistema, ki je bil kupljen ločeno, ne bi bila del prodajne pogodbe in tako ne bi spadala na področje uporabe prodajne pogodbe, lahko pa bi spadala na področje uporabe določil o digitalni vsebini in digitalni storitvi.

Sicer pa nam Direktiva 2019/771, kot tudi ZVPot-1 nekoliko olajšujeta presojo, saj določata, da se v primeru dvoma, ali je dobava vključene in medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe, šteje, da je digitalna vsebina ali digitalna storitev zajeta s prodajno pogodbo – torej da gre za blago z digitalnimi elementi.

3.2. Zahteve za skladnost blaga z digitalnimi elementi

3.2.1. Subjektivne zahteve za skladnost

ZVPot-1 ne določa posebnega nabora subjektivnih zahtev za skladnost blaga z digitalnimi elementi zato se uporablja splošno določilo, ki velja za blago vseh vrst:

Blago je skladno s prodajno pogodbo zlasti, kadar je to primerno:

1. ustreza opisu, vrsti, količini in kakovosti ter ima funkcionalnost, združljivost, interoperabilnost in druge lastnosti, kot je zahtevano v prodajni pogodbi;
2. je primerno za poseben namen, za katerega ga potrošnik potrebuje in s katerim je potrošnik seznanil prodajalca najpozneje ob sklenitvi prodajne pogodbe, prodajalec pa je s tem soglašal;
3. je dobavljeno skupaj z vsemi dodatki in navodili, vključno z navodili za namestitev, kot je določeno v prodajni pogodbi, ter
4. je posodobljeno, kot je določeno v prodajni pogodbi.

Vendar – kot razvidno iz zgornje definicije – je v subjektivnih zahtevah za skladnost že vsebovano veliko pojmov, ki sodijo na digitalno področje in o katerih bomo pisali ob naslednji priložnosti (npr. »funkcionalnost«, »združljivost«, »interoperabilnost«, zahteva po posodobljenosti).

3.2.2. Objektivne zahteve za skladnost blaga z digitalnimi elementi

V primeru blaga z digitalnimi elementi ZVPot-1 v 74. čl. kot objektivne zahteve za skladnost določa predvsem zahtevo po posodobitvah, pri čemer izrecno poudarja varnostne posodobitve.

3.2.2.1 obdobje zagotavljanja posodobitev

ZVPot- 1 v zvezi z objektivnimi zahtevami za skladnost blaga z digitalnimi elementi določa obveznost

zagotavljanja posodobitev v naslednjih obdobjih:

• ki ga potrošnik lahko razumno pričakuje glede na vrsto in namen blaga in digitalnih elementov ter ob upoštevanju okoliščin in narave pogodbe, kadar prodajna pogodba določa enkratno dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve. Na tem mestu naj poudarimo stališče, da bo v praksi to določilo (prva alineja 1. odst. 74. čl. ZVPot-1) predstavljalo veliko preglavic, saj je pojem »razumnega pričakovanja« zelo nedoločen. Predlagatelj v obrazložitvi predloga ZVPot-1 takole zapiše:

Obdobje, v katerem lahko potrošnik razumno pričakuje, da bo prejemal posodobitve, je treba oceniti na podlagi vrste in namena blaga in digitalnih elementov ter ob upoštevanju okoliščin in narave prodajne pogodbe. Potrošnik običajno pričakuje, da bo prejemal posodobitve vsaj za obdobje, v katerem je prodajalec odgovoren za neskladnost, v nekaterih primerih pa bi lahko razumno pričakovanje potrošnika tudi presegalo to obdobje, zlasti glede varnostnih posodobitev.

Prav tako je dodatna nejasnost dejstvo, da ZVPot-1 v zvezi z obdobjem zagotavljanja posodobitev digitalne vsebine in digitalne storitve določa »razumno pričakovano obdobje« tudi za »niz posameznih dobav« česar v zvezi z posodobitvami pri blagu z digitalnimi elementi ne določa.

• V obdobju dveh let od dobave blaga z digitalnimi elementi, kadar prodajna pogodba določa nepretrgano dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve v določenem obdobju,
• V obdobju, v katerem je potrebno v skladu s prodajno pogodbo dobaviti digitalno vsebino ali digitalno storitev, kadar prodajna pogodba določa nepretrgano dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve v obdobju, daljšem od dveh let.

Tudi v zvezi zadnjima dvema alinejama naj izpostavimo razliko v primerjavi z obdobjem v katerem mora pri nepretrgani dobavi prodajalec zagotavljati skladnost digitalne vsebina ali storitve. ZVPot-1 namreč določa (112. čl., 2. odst., 1. alineja – glej zgoraj 2.1.2.) mora prodajalec zagotavljati posodobitve v obdobju, v katerem se zagotavlja digitalna vsebina ali storitev - > torej brez delitve na obdobje do dveh let in nad dve leti, kot je to določeno pri posodabljanju blaga z digitalnimi elementi.

3.3. Jamčevalni roki – blago z digitalnimi elementi

ZVPot-1 v 1. odst. 78. člena na splošno določa, da prodajalec odgovarja za vsako neskladnost blaga, ki obstaja ob dobavi blaga in ki se pokaže v dveh letih od dobave blaga.

Brez poseganja v določila glede objektivnih zahtev za skladnost (glej zgoraj – posodobitve) pa za blago z digitalnimi elementi posebej določa v 3. in 4. odst. 78. člena za primere nepretrgane dobave blaga, ki vsebuje digitalne vsebine ali digitalne storitve v določenem obdobju odgovornost prodajalca:

(i) dve leti od dobave v primeru trajanja nepretrgane dobave do dveh let;

(ii) celotno pogodbeno dogovorjeno trajanje dobave v primeru trajanja nepretrgane dobave nad dve leti.

V zadnjem, 5. odst. 78. čl. pa ZVPot-1 uvaja novost v zvezi z rabljenim blagom in sicer prav tako velja pravilo o dveletni (2 – letni) odgovornosti prodajalca, ki pa se jo lahko pogodbeno skrajša na eno (1) leto.

3.4. Zahtevki potrošnika v zvezi z blagom z digitalnimi elementi

V primeru neskladnosti blaga (tudi blaga z digitalnimi elementi) je potrošnik, ki je o neskladnosti obvestil prodajalca, upravičen zoper le-tega uveljavljati naslednje zahtevke, pri čemer – drugače kot po do sedaj veljavnem ZVPot – sedaj velja hierarhija zahtevkov. Potrošnik ne more več prosto izbirati, kateri jamčevalni zahtevek bo uveljavil, temveč mora slediti naslednjemu vrstnemu redu:

1. Zahteva brezplačno vzpostavitev skladnosti (popravilo ali zamenjavo) blaga;
2. Zahteva znižanje kupnine v sorazmerju z neskladnostjo ali odstop od pogodbe z vrnitvijo kupnine.

Zakon v 2. odst. 81. čl. določa še pravico potrošnika, zadržati del kupnine dokler prodajalec ne izpolni svoje obveznosti v zvezi z odpravo neskladnosti (slednje bi lahko prodajalec dosegel že upoštevaje splošna pravila obligacijskega prava).

Enako kot do sedaj, ima potrošnik poleg zgoraj navedenih zahtevkov pravico od prodajalca zahtevati povrnitev škode, zlasti pa povračilo stroškov materiala, nadomestnih delov, dela, prenosa in prevoza blaga, ki nastanejo zaradi uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov.

3.5. Domneva o obstoju neskladnosti (dokazno breme)

ZVPot-1 prinaša podaljšanje roka, v katerem se domneva, da je neskladnost (prej stvarna napaka) obstajala v času dobave blaga. Namreč, ZVPot je določal šest (6) mesečno obdobje, medtem ko ZVPot-1 v 1. odst. 80. čl. določa domnevo, da je neskladnost blaga obstajala že v času dobave, če se pokaže v enem (1) letu od dobave blaga, razen če prodajalec dokaže drugače ali če ta domneva ni združljiva z naravo blaga ali naravo neskladnosti.

3.5.1. Domneva o obstoju neskladnosti (dokazno breme): blago z digitalnimi elementi

V primeru blaga z digitalnimi elementi, pri katerem prodajna pogodba določa nepretrgano dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve v določenem obdobju, zakon podaljšuje domnevo obstoja neskladnosti na celotno obdobje nepretrgane dobave: prodajalec nosi dokazno breme glede tega, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev skladna v obdobju iz 3. in 4. odst. 78. člena ZVpot-1 - torej bodisi v obdobju do dveh let od dobave, če je pogodbeno dogovorjena dobava v določenem obdobju ali v celotnem obdobju nepretrgane dobave, če je ta s pogodbo določena za trajanje daljše od dveh let.

3.6. Rok za odpravo neskladnosti

ZVPot-1 v 1. odst. 82. čl. uvaja pomembno novost in sicer izrecno določa najdaljše trajanje razumnega roka za odpravo neskladnosti na trideset (30) dni. Navedeno določilo predstavlja novost v primerjavi z ZVPot, saj je ta v 1. odst. 21.b člena določal izrecen rok za odpravo napak samo v zvezi z obvezno garancijo in ne v zvezi z odpravo stvarnih napak (sedaj – »neskladnosti«).

V prejšnjem odstavku omenjeni trideset (30) dnevni rok se lahko izjemoma podaljša na najkrajši čas, potreben za popravilo, vendar največ za petnajst (15) dni – pri čemer se pri določitvi tega dodatnega roka upošteva narava in kompleksnost blaga, narava in resnost neskladnosti ter napor, ki je potreben za dokončanje popravila ali zamenjave. O številu dni za podaljšanje in razlogih za njegovo podaljšanje mora prodajalec obvestiti potrošnika pred potekom trideset (30) dnevnega roka. Zakon ne določa, kako mora prodajalec obvestiti potrošnika – vsekakor pa je zelo priporočljivo obvestilo podati pisno (kar predstavlja tudi obvestilo preko elektronske pošte, v kolikor potrošnik na tak način komunicira s prodajalcem).

Naj na tem mestu izpostavimo, da ZVPot-1 tudi za odpravo napak v zvezi z obvezno garancijo določa enak 30 dnevni rok.[2] O razliki med obvezno garancijo in neskladnostjo blaga (stvarnih napakah) bomo pisali v enem od naslednjih člankov.

Potrošnik lahko torej od prodajalca zahteva odpravo neskladnosti: bodisi popravilo, bodisi zamenjavo. ZVPot-1 v 4. odst. 82. čl. določa potrošnikovo pravico izbire: katero od oblik odprave neskladnosti oz. kateri jamčevalni zahtevek - popravilo ali zamenjavo - bo potrošnik izbral je prepuščeno potrošniku, razen če:

(i) Je izpolnitev izbranega jamčevalnega zahtevka nemogoča ali

(ii) Izpolnitev izbranega jamčevalnega zahtevka za prodajalca predstavlja nesorazmerne stroške, v primerjavi z drugim jamčevalnim zahtevkom, ob upoštevanju vseh okoliščin.

Okoliščine iz tč. (ii) pa so zlasti: vrednost, ki bi jo imelo blago, če bi bilo skladno, pomen neskladnosti in možnost da se potrošniku brez znatnih nevšečnosti zanj zagotovi drug jamčevalni zahtevek.

ZVPot-1 v 6. odst. 82. čl. uvaja tudi prodajalčevo pravico do zavrnitve zahtevka za popravilo ali zamenjavo (odpravo neskladnosti) če (i) popravilo ali zamenjava nista mogoča ali (ii) bi mu povzročila nesorazmerne stroške ob upoštevanju vseh okoliščin (vrednosti skladnega blaga, pomena neskladnosti, možnosti da se potrošniku brez nevšečnosti zanj zagotovi drug jamčevalni zahtevek, druge okoliščine). V primeru prodajalčeve zavrnitve zahtevka ima potrošnik pravico uveljavljati zahtevek za znižanje kupnine ali odstopiti od pogodbe (1. alineja 1. odst. 83. čl. ZVPot-1).

Dodatno ZVPot-1 v 3. in 4. alineji 1. odst. 83. čl. omogoča potrošniku takojšen zahtevek za znižanje kupnine oz. odstop od pogodbe:

• če je narava neskladnosti tako resna, da upravičuje takojšnje sorazmerno znižanje kupnine ali odstop od pogodbe;
• če je prodajalec izjavil oz. je iz okoliščin očitno, da ne bo odpravil neskladnosti v razumnem roku ali brez znatnih nevšečnosti za potrošnika.

Prav tako pa je pomembno izpostaviti še tretji »neposreden« zahtevek potrošnika in sicer pravico do takojšnjega odstopa od prodajne pogodbe in zahteve vrnitve plačanega zneska, če se neskladnost pojavi v manj kot 30 dneh od dobave blaga (2. odst. 83. čl. ZVPot-1).

3.7. Obvestilo o neskladnosti – 2 meseca

Enako kot do sedaj novi ZVpot-1 določa, da lahko potrošnik uveljavlja svoje pravice iz naslova neskladnosti, če o neskladnosti obvesti prodajalca v roku dveh mesecev od kar je bila neskladnost ugotovljena.

Potrošnik mora v obvestilu o neskladnosti natančno opisati neskladnost. Obvestilo se poda bodisi osebno (v tem primeru mu mora prodajalec izdati potrdilo) bodisi pisno v prodajalno, kjer je bilo blago kupljeno ali pa ga sporoči zastopniku prodajalca, s katerim je sklenil pogodbo. V tem zadnjem primeru ZVPot-1ne določa kakšno mora biti to obvestilo oziroma ali je lahko tudi osebno (kar predpostavlja ustno obvestilo), vendar menimo, da v primeru ustnega obvestila zastopnika prav tako smiselno enako velja obveznost izdaje potrdila o prejemu obvestila o neskladnosti.

Prav tako ostaja obveznost potrošnika, da omogoči prodajalcu pregled blaga, za katerega potrošnik zatrjuje neskladnost.

3.8. Obvestilo potrošnika, če je obstoj neskladnosti sporen – 8 dni

ZVPot-1 nadalje ohranja osem (8) dnevni odgovor na reklamacijo potrošnika, pri čemer je formulacija sedaj nekoliko drugačna, kot v primerjavi s prejšnjim ZVPot. Prejšnji ZVPot je namreč določal - poleg obveznosti obvestila v primeru spornosti obstoja stvarne napake – tudi obveznost ugoditi potrošnikovi reklamaciji v roku 8 dni, če je bil obstoj stvarne napake nesporen. Novi ZVPot-1 sedaj določa zgolj obveznost pisnega odgovora v osmih dneh, če je obstoj neskladnosti sporen.

Zanimivo pa je, da v 101. členu ZVPot-1, ki se nanaša na reklamacije povezane z opravljenim storitvam določa, da če obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi ni sporen, mora podjetje čimprej vendar najpozneje v osmih dneh ugoditi potrošnikovi zahtevi.

3.9. Rok za vračilo plačanega zneska ali dela kupnine – 8 dni

Kadar potrošnik odstopi od prodajne pogodbe, prodajalec potrošniku vrne plačan znesek nemudoma, vendar najpozneje v osmih dneh po prejemu blaga ali dokazila, da je potrošnik blago poslal nazaj. Če pa potrošnik zahteva sorazmerno znižanje kupnine, prodajalec vrne del kupnine v osmih dneh od prejema zahtevka za sorazmerno znižanje kupnine.

4. Zaključek

V tem članku so bile obravnavane zgolj nekatere novosti, ki jih prinaša novi ZVPot-1, pri čemer smo se osredotočili na povsem nove pojme »digitalne vsebine in storitve« in »blaga z digitalnimi elementi«.

V prihodnjih člankih pa bomo objavili podrobnejši pregled nekaterih drugih novosti, kot npr. nova ureditev obvezne garancije, regresno pravico prodajalca do svojih dobaviteljev in še nekatere druge pomembne novosti.

Varstvo potrošnikov je postalo eden od osrednjih področij, ki ga morajo podjetja, ki poslujejo s potrošniki – in glede na novo ureditev regresne pravice tudi podjetja, ki delujejo na drugih ravneh dobavne verige – zelo dobro poznati in upoštevati ter ustrezno upravljati pravna tveganja, povezana s tem področjem.

[1] ZVPot-1 v 13. tč. 4. čl. določa: »podjetje« je pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko obliko ali lastninsko pripadnost, vključno z drugimi organizacijami oziroma drugimi fizičnimi osebami, ki zagotavljajo potrošnikom blago, storitve in digitalno vsebino proti plačilu. Ta oseba se šteje za podjetje, tudi če deluje prek osebe, ki nastopa v njenem imenu ali po njenem naročilu;

[2] Glej 97. čl. ZVPot-1 O razliki med obvezno garancijo in neskladnostjo blaga (stvarnih napakah) bomo pisali v enem od naslednjih člankov.