TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Toženka je pravilno ugotovila, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, samovoljno zapustil Slovenijo. Toženka je pravilno ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji in da je zapustil Nemčijo pred končanjem azilnega postopka, ker je želel iti v Avstrijo, vendar je bil nato prijet s strani policije v Sloveniji, brez ustreznih dokumentov (kar je tožnik tudi potrdil na zaslišanju). Po mnenju sodišča je bilo zato sklepanje toženke pravilno, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil (in s tem onemogočil izvedbo postopkov predaje odgovorni državi članici), zlasti, ker bi že lahko zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji prvič, ko jo je prečkal, ker pa je tožnik tudi povedal, da želi iti v Avstrijo, pa je tudi utemeljeno sklepanje, da bi zapustil tudi azilni dom v Sloveniji.

Pri izreku ukrepa je toženka upoštevala tudi načelo sorazmernosti. Z obširnimi in izčrpnimi razlogi (zlasti, da varnostnik na območju Azilnega doma ne more zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma) je pojasnila, zakaj je bil tožniku izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce in ne v Azilnem domu. Pri tem je tudi izpostavila dejstvo, da če bi tožniku omejila gibanje na območje Azilnega doma, bi ga lahko tožnik zapustil in odšel v kakšno drugo državo, na primer v Avstrijo, kamor je bil po lastnih navedbah namenjen takrat, ko so ga prijeli v Sloveniji.