TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Dolžnost pozitivnega ravnanja je bremenila tožnico tako, da bi morala zavarovalnici prepustiti vodenje pravde ne zgolj na podlagi njene udeležbe kot prve tožene stranke, temveč tudi kot tiste, ki bi ji celo morala izbrati odvetnika za njeno (tožničino) zastopanje. Tožnica pa je ravnala drugače. Odločila se je, da pooblasti za zastopanje v pravdi odvetnika, ki si ga je sama izbrala. S tem pa je prevzela tveganje procesnih opustitev oziroma nestrokovnega ravnanja izbranega odvetnika v pravdi izključno v svoje breme. Čeprav je prva tožena stranka vedela, da je tožena tudi tožnica, ni bila dolžna tožnici izbirati drugega – dodatnega odvetnika. Tudi ni imela razumnih razlogov, da bi tako ravnala. Ni ji namreč mogoče naložiti take skrbnosti, ki bi temeljila na predvidevanju, da s strani zavarovanca izbrani odvetnik v pravdi ne bo ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, na primer: da niti ne bo vložil pritožbe na podlagi predhodne strokovne ocene o primernosti pred sodiščem prve stopnje prisojene višine odškodnine. Posledično njena skrbnost v razmerju do tožnice prav tako ni bila tako dalekosežna, da bi jo morala še posebej opozarjati na vložitev pritožbe, ob razumnem pričakovanju, da bo tožničin pooblaščenec kot strokovnjak enako poskrbel za tožničine interese, kot je to zanjo storil njen pooblaščenec.