TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Iz določb 245. - 247. člena ZUreP-2 je razvidno, da gre za odločanje brez zahteve in s tem za odločanje, ki je izključno v javnem interesu, kar pa ne pomeni, da pritožba zoper tako odločbo ni možna, če oseba, ki pritožbo vloži, izkaže, da odločba posega v njene pravice ali pravne koristi (prvi odstavek 229. člena ZUP).

Sodišče uvodoma izpostavlja, da tožnica slednjega, tj. da obravnavana zemljišča ne predstavljajo javne infrastrukture, ne prereka, ugovarja le, da pridobitev tega statusa pomeni večjo uporabo teh zemljišč in objektov, kar pa prinaša povečanje emisij: prometa, hrupa, prahu, slabše kakovosti zraka, veliko vibracij, prelivanje vode na bližnja polja, itd.. S temi navedbami pravnega interesa za vsebinsko obravnavo svoje pritožbe v postopku vzpostavitve grajenega javnega dobra ne izkazuje. Namen vzpostavitve javnega dobra je namreč ravno v neomejeni možnosti uporabe javnega dobra vsem uporabnikom. V primeru prekomernega povečanja imisij pa ima tožnica sodno varstvo zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti (75. člen Stvarnopravnega zakonika).

Tudi po presoji sodišča je prvostopenjski organ (kar je dodatno potrdil še drugostopenjski organ) pravilno ugotovil, da vzpostavitev grajenega javnega dobra lokalnega pomena ne posega in ne bo v ničemer posegla v pravice, ki jih tožnica kot stranka oziroma stranska udeleženka varuje v (sedaj obnovljenem) postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja.

Izdaja nove odločbe v obnovljenem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja v status teh zemljišč ne posega.