TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Naloga prava veščega pooblaščenca, ki je edini upravičen, da v imenu stranke oblikuje in vloži revizijo ter druge vloge v postopku pred Vrhovnim sodiščem kot najvišjim sodiščem v državi (127. člen Ustave), je, da navedene vloge pripravi z najvišjo stopnjo strokovne skrbnosti in skladno s standardi pravnega zastopanja in podajanja argumentov, ki takemu postopku ustrezajo. Revizija, ki obsežno in nestrukturirano povzema navedbe vlog iz drugih postopkov (pritožb v upravnem postopku, tožbe v upravnem sporu), ne da bi se osredotočala na predstavitev pravnih ugovorov, ki so upoštevni v revizijskem postopku, tej skrbnosti in standardom ne ustreza in tudi v ničemer ne prispeva k možnosti uspeha zastopane stranke v upravnem sporu.

Zgolj splošno zatrjevanje kršitev, ne da bi bilo iz revizije jasno razvidno, na kateri del sodnega postopka oziroma izpodbijane sodbe se očitek nanaša, ne dosegajo standarda jasnosti, ki bi terjal oziroma omogočal odgovor Vrhovnega sodišča.

Obrazloženost odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu glede presoje zakonitosti upravnih aktov (2. člen ZUS-1) mora načelno ustrezati zahtevam, ki veljajo pri odločanju o pravnih sredstvih v pravdi, torej tistim, ki se nanašajo na obrazloženost odločitev višjega sodišča pri odločanju o pritožbi. Sodišče se je torej v upravnem sporu na prvi stopnji dolžno seznaniti z vsem procesnim gradivom, torej tudi z vsemi navedbami strank, vendar se do vseh teh ni dolžno izrecno in obsežno opredeljevati. Če je razvidno, katera dejstva in okoliščine ter katera pravna stališča je sodišče v izpodbijani sodbi obravnavalo kot bistvene in nanje oprlo svojo odločitev, je tudi razvidno, katerih okoliščin kot takih ni štelo za bistvene in se do njih ni opredeljevalo. Tudi za odločanje sodišča prve stopnje v upravnem sporu tako ni mogoče zahtevati, da se opredeli do nebistvenih tožbenih ugovorov.

Obsežnost zavrnitve dokaznega predloga je odraz njegove ustrezne utemeljitve s strani stranke same; tako je lahko tudi taka obrazložitev sodišča omejena ter sorazmerno manj konkretizirana v primeru, če je bil posamezen dokazni predlog očitno nepotreben, nerelevanten ali nedovoljen po procesnih pravilih (tretji odstavek 20. člena ZUS-1)15 oziroma sodišču zgolj "navržen" ter utemeljen le s splošno navedbo o njegovi dopustnosti ter potrebnosti.