TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob reševanju pritožb okrožnega državnega tožilca in zagovornika obdolžene B.Š. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obdolženki se v opisu kaznivega dejanja, kot je razviden iz izreka prvostopenjske sodbe, najprej očita, da je ravnala z namenom vznemirjanja ("zato, da bi vznemirila"), v nadaljevanju pa, da se je zaradi tega mladoletni oškodovanec "počutil prestrašeno in ogroženo". Kazenski zakonik kot izrecen (subjektivni) zakonski znak kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 določa posebni namen storilca, t.j. namen ustrahovanja ali vznemirjanja. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo opisu kaznivega dejanja, ki vsebuje zgolj namen vznemirjanja, izpušča pa namen ustrahovanja, navkljub dejstvu, da je v nadaljevanju opisa navedena prestrašenost in ogroženost mladoletnega oškodovanca. Posledica prestrašenosti in ogroženosti ima namreč lahko vzrok kvečjemu v ustrahovanju in ne v vznemirjanju, zaradi česar je v samem izreku prvostopenjske sodbe podano nasprotje.