TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Skladno z novejšimi izhodišči sodne prakse je presoja škode po prvem odstavku 71. člena ZIZ do določene mere omiljena, če gre za izvršbo na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, saj je treba upoštevati poseben pomen doma za družinsko življenje posameznika, seveda tudi v tem obsegu le v okviru trditvenega in dokaznega bremena dolžnika.

Morebitna izguba doma res pomeni trajno in praviloma nepovratno posledico, ki intenzivno poseže v položaj dolžnika in njegovih družinskih članov, vendar pa zgolj dejstvo, da nepremičnina, na katero se vodi izvršba, predstavlja dom dolžnika in njegove (širše) družine, samo po sebi še ne zadošča za odlog izvršbe. Dolžnik bi namreč v konkretnem primeru z izgubo nepremičnin moral in mogel računati že od izvršljivosti izvršilnega naslova oziroma vsaj od pridobitve nepremičnin na podlagi pogodbe o preužitku od prvotne dolžnice, ki jih je z izvršilnim naslovom obremenila s pogodbeno hipoteko, zato izguba teh nepremičnin pomeni le škodo kot logično posledico izvršbe. Škode, ki bi to presegla, pa dolžnik ni zatrjeval v zadostni meri oziroma dovolj določno, da bi bilo njegove navedbe sploh mogoče vsebinsko presoditi.

Neutemeljene so navedbe, da bi moralo sodišče, ko je dolžnikove navedbe prepoznalo za presplošne in pavšalne, v okviru materialno procesnega vodstva dolžnika pozvati k dopolnitvi teh navedb. Materialno procesno vodstvo je v izvršilnem postopku, ki je pretežno pisen, zelo omejeno, dodatno pa ga omejuje tudi dejstvo, da dolžnika v konkretnem primeru zastopa pravno kvalificirana pooblaščenka – odvetnica. Materialno procesno vodstvo ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev strank, zato ob jasnih zakonskih določbah, da vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme, dolžnikova pritožbeno podana zahteva po dodatnem pozivanju presega zahtevo po materialnem procesnem vodstvu.

Odlog izvršbe po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ je namenjen varstvu dolžnikov, da se njihov dom ne bi prodal zaradi izterjave terjatev praviloma nizke vrednosti, ki bi jih bili dolžniki sposobni v času odloga poravnati ob podpori socialne mreže (sorodnikov, prijateljev, sosedov), socialnih pomoči in humanitarnih organizacij. Namen je torej v tem, da dolžnik obdrži svoj dom in upnika v doglednem času poplača na drug način. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine v tem primeru ne pomeni matematičnega nesorazmerja, temveč je odlog dovoljen, kadar gre za izterjavo bagatelnih, nižjih terjatev, o tem pa v primeru terjatve, ki že po sklepu o izvršbi znaša skoraj 20.000,00 EUR, ni mogoče govoriti. Taka višina terjatve (ki se bo še povečevala zaradi nastajanja novih izvršilnih stroškov) tudi že presega 17% ocenjene vrednosti dolžnikovega deleža nepremičnine (111.600,00 EUR) in o očitnem nesorazmerju tudi zato ni mogoče govoriti.