TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Štirinajsti odstavek 126. člena, 196. in 197. člen Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 23/99, 40/04 in 95/04 - ur.p.b.) ter drugi odstavek 2. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Uradni list RS, št. 108/99, 44/2000, 2/04 in 47/04) niso v neskladju z Ustavo. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti zaporedne številke 32 skupine I Seznama skupin prepovedanih drog kot priloge Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 49/2000, 8/01, 49/01, 78/02, 53/04) se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. člena, prvega, tretjega in četrtega odstavka 2. člena, 3. do 5. člena in 31. do 34. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami ter drugega odstavka 118. člena, 120. in 121. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 61/2000, 21/02 in 67/02) se zavrže.

Varstvo pred samovoljnimi in nezakonitimi posegi se v kazenskem materialnem pravu izraža predvsem skozi načelo zakonitosti. To načelo postavlja več pogojev za uporabo kazenskopravne represije, in sicer: - prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s podzakonskimi akti ali z običajnim pravom (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta); - prepoved analogije pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni (nullum crimen, nulla poena sine lege stricta); - prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (nullum crimen, nulla poena sine lege certa); - prepoved povratne veljave predpisov, ki določajo kazniva dejanja in kazni zanje (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia). Pravilo, ki se uporablja za razumevanje kakšnega znaka v blanketni dispoziciji, je lahko drug zakon, podzakonski predpis, individualni pravni akt (predvsem pri opustitvenih kaznivih dejanjih, ko pomeni vir dolžnostnega ravnanja) ali pa celo nepravno pravilo, npr. pravila zdravniške znanosti in stroke v primeru kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja iz 190. člena KZ. To pa še ne pomeni, da je zaradi blanketne tehnike kršeno načelo zakonitosti in v njegovem okviru določenosti kaznivega dejanja v zakonu (nullum crimen sine lege). V primeru blanketne norme so namreč vsi znaki kaznivega dejanja vsebovani že v normi zakona, ki je inkriminiral posamezno ravnanje (v našem primeru gre za kaznivi dejanji po 196. in 197. členu KZ). Vendar v takšnem primeru kakšen izmed znakov ni zadostno razumljiv že sam po sebi - napotitev na drug predpis je takó razlagalno pravilo, ki naslovljencu in uporabniku kazenskega zakona omogoča razumevanje znaka kaznivega dejanja. Pri tem mora drugi predpis, na katerega napoti blanketna norma, ostati v okviru napotitve, da bi bila takšna razlaga utesnjujoča in kot takšna skladna z načeli kazenskega prava. V nasprotnem primeru, če bi drugi predpis širil polje kaznivosti, kot ga je temeljno začrtal kazenski zakon, bi šlo za nedopustno razširjujočo razlago. Če je temu zadoščeno, z vidika zahteve po nullum crimen sine lege ni bistveno, kakšne narave je predpis, ki se uporablja na temelju blanketne dispozicije, saj so sicer vsi znaki kaznivega dejanja že vsebovani v (kazenskem) zakonu. V 196. in 197. členu KZ je govora o mamilih oziroma o substancah in preparatih, ki so razglašeni za mamila, v štirinajstem odstavku 126. člena KZ pa je določeno, da se za mamila štejejo prepovedane droge, določene v drugem zakonu in uvrščene v seznam prepovedanih drog. ZPPPD v prvem odstavku 2. člena vsebinsko opredeli pojem prepovedanih drog ter pove, da posamezne prepovedane droge našteva in razvršča Seznam kot pravni akt, ki ga sprejme Vlada. V Seznamu je v skupini I pod zaporedno številko 32 kot prepovedana droga določena konoplja s slovenskim imenom in latinskim nazivom skupaj z izrecno določitvijo, kateri deli oziroma produkti so prepovedani (rastlina, smola, ekstrakti, tinkture). Seznam je objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Naslovljenci norm iz 196. in 197. člena KZ lahko tako jasno ugotovijo, kakšno ravnanje sodi v polje kaznivosti. S tem je zadoščeno tudi zahtevi po določnosti kazenskopravnih predpisov. Določba Seznama, ki se uporablja na podlagi izpodbijanih določb KZ, uporabnikom kazenskopravnih določb (državnim tožilcem in sodnikom) ne omogoča razširjujoče razlage določb 196. in 197. člena KZ, temveč, nasprotno, na izpodbijane člene KZ deluje utesnjujoče, saj omejuje polje kaznivosti, ki bi v nasprotnem primeru utegnilo biti preširoko in preveč nedoločeno. Zato 196. in 197. člen KZ ter štirinajsti odstavkek 126. člena KZ niso v neskladju z načelom zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, čeprav vsebine pojma mamilo kot zakonskega znaka kaznivega dejanja ne opredeljujejo samostojno, temveč to prepuščajo drugemu predpisu, tj. ZPPPD, in na njegovi podlagi Seznamu. Ker pa, kot izhaja iz 15. točke obrazložitve te odločbe, samo po sebi z vidika načela zakonitosti ni treba, da bi bilo pravilo, na katerega napoti blanketna norma za razumevanje opisa kaznivega dejanja, zakonske narave, tudi ni v neskladju s prvim odstavkom 28. člena Ustave določba drugega odstavka 2. člena ZPPPD, po kateri Seznam, ki vsebuje razvrstitev prepovedanih drog, sprejme Vlada. Odločitev, katera škodljivo oziroma nevarno ravnanje bo v posameznem primeru zakonodajalec opredelil kot kaznivo, načeloma sodi v polje njegove proste presoje, pod pogojem, da odločitev o inkriminaciji ali neinkriminaciji ne pomeni nedopustnega posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine oziroma v druga temeljna ustavna jamstva, predvsem v načelo pravne države (2. člen Ustave). Ker pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenih določb ZPPPD in ZVCP, je Ustavno sodišče njegovo pobudo v tem delu zavrglo.