TFL Vsebine / TFLGlasnik

Dejansko stanje

Pritožnik, Charalambos Sakkou, državljan Cipra, je februarja 2018 sostorilcu R. na kredit prodal dva kilograma konoplje v vrednosti 12.500 evrov, slednji pa je kasneje pritožniku vrnil zgolj 6000 evrov dolga, nato je zaradi dolgov pobegnil v Združeno kraljestvo in se septembra 2018 vrnil na Ciper, v odročno vas, kjer ga upniki naj ne bi izsledili. Februarja 2019 je T., znanec pritožnika, sostorilcu R. predlagal sodelovanje pri preprodaji drog, kar je ta sprejel. Ko je pritožnik izvedel za sodelovanje znanca T. in sostorilca R., je znanca začel spraševati o preostanku dolga sostorilca R., zaradi česar je T. predlagal, da sostorilec R. svoj dolg do pritožnika poravna tako, da mu, ker denarja ni imel, namesto vračila denarja ponudi določeno količino drog. Pritožnik in sostorilec R. sta se dogovorila, da bo R. pritožniku dal pol kilograma metilendioksimetamfetamina (MDMA), njegov dolg pa bi se zmanjšal na 2000 evrov, pri čemer bi T. posredoval pri transakciji med njima tako, da bi sostorilcu R. priskrbel MDMA, ki bi ga nato ta izročil pritožniku, kar je T. aprila 2019 tudi storil. Sostorilec R. je drogo skril in čakal na nadaljnja navodila pritožnika, ko ga je naslednji dan policija aretirala zaradi uvoza približno kilograma kokaina iz Belgije na Ciper (točka 8).²

Med pridržanjem je sostorilec R. prejel grožnje, naj »ne govori«, o čemer je obvestil dva policijska preiskovalca Enote za boj proti drogam, O. O. in G. M. Slednjemu je tudi neformalno izrazil morebitno namero o priznanju krivde za kazniva dejanja, povezana z drogami, če bi prejel status zaščitene priče in bi bil pridržan v varnem pripornem centru. Aprila 2019 je med poveljnikom in policijskima preiskovalcema Enote za boj proti drogam ter sostorilcem R. potekal neformalni sestanek, na katerem je, kot je izhajalo iz poročila sestanka, sostorilec priznal vpletenost v očitana mu kazniva dejanja in izrazil pripravljenost pričati kot priča tožilstva o kaznivih dejanjih, ki so jih zagrešili njegovi sostorilci. Prav tako je zaprosil za vključitev v program zaščite prič in za prejem finančne podpore, da bi lahko po koncu sodnih postopkov zapustil Ciper. Še isti mesec ga je generalni državni tožilec vključil v program zaščite prič, sledila sta priznanje kaznivih dejanj in podaja podrobnih informacij o drugih izmenjavah drog, v katere sta bila med drugim vpletena pritožnik in znanec T., kot tudi posredovanje informacij, kam je sostorilec R. skril MDMA. Sostorilec R. je bil zaradi uvoza približno kilograma kokaina obsojen na pet let zapora, kazenski postopek pa je bil uveden tudi zoper pritožnika, med drugim zaradi prodaje konoplje sostorilcu R. na kredit in privolitve v prejem MDMA namesto dela njegovega dolga.³

Sostorilec R. je kot priča tožilstva pred prvostopenjskim sodiščem pritožnika opisal kot velikega preprodajalca drog, za katerega je delalo veliko ljudi, pojasnil je, kako je združba uporabljala različne SIM-kartice za usklajevanje uvoza drog, in izpovedal o sestanku v »stranski sobi« v pritožnikovi hiši, pri čemer je v odgovor na navedbe obrambe, da nikoli ni bil v pritožnikovi hiši, sobo podrobno opisal. V izpovedbi je podal tudi natančen opis svoje osebne vpletenosti v trgovino z drogami in pojasnil, da je dejanje priznal ter sodeloval s policijo zaradi strahu, zlasti po prejetih grožnjah, in ker ni več želel varovati ljudi, s katerimi je sodeloval.⁴

Prvostopenjsko sodišče, ki je oktobra 2020 pritožnika spoznalo za krivega po osmih točkah obtožnice, je priznalo vlogo R. kot sostorilca pritožnika in je njegovo pričanje tudi tako obravnavalo. V sodbi je pojasnilo, da je »pričanje sostorilca R. proučilo z veliko skrbnosti, premisleka, previdnosti, skeptičnosti in kritične presoje. Njegovo pričanje je ostalo trdno in dosledno, brez večjih protislovij. Pokazalo je logično skladnost, saj je tvorilo trdno in brezhibno poročilo, obogateno s takšnimi podrobnostmi, da jih je lahko le nekdo, ki je dogodke resnično doživel iz prve roke, opisal na način in v obsegu, kot je to storil R. V tem primeru, kot je bilo že omenjeno, tej priči ni bila ponujena nobena neprimerna spodbuda v zameno za izpovedbo resnice, razen dejstva, da je bil po odločitvi generalnega državnega tožilca sprejet v program zaščite prič. R. ni prejel nobene materialne imunitete, saj je bil sam obtoženec, ki je po priznanju obsojen na pet let zapora, ki ga trenutno prestaja. Priča je na vprašanja odgovarjala neposredno in odkrito – kar morda ni razvidno iz zapisnika sojenja. Nedvoumno je pričala po resnici. Po skrbnem pregledu in oceni vsega, kar je R. predložil – celovito in v povezavi z ostalimi dokazi – je sodišče popolnoma prepričano, da je njegovo pričanje verodostojno in da se mora nanj zanesti iz že pojasnjenih razlogov, saj je pričal po resnici. Ob polnem zavedanju tveganj, ki so povezana s sprejemanjem pričevanja sostorilca, in ob upoštevanju ustrezne previdnosti na vsaki stopnji poudarjamo, da smo prišli do trdnega sklepa: narava, kakovost in prepričljivo pričevanje R. so taki, da se je sodišče nanj lahko zaneslo z zaupanjem in se je nanj tudi zaneslo, tudi če ni potrditvenih dokazov. Posledično se sodišču ni zdelo potrebno iskati dodatnih podpornih pričevanj.«⁵

Decembra 2020 je predsednik Cipra na priporočilo generalnega državnega tožilca izdal odredbo o suspenzu preostanka zaporne kazni sostorilca R., s katero je bilo določeno tudi, da bo R. premeščen v tujino pod pogojem, da bo tam stalno prebival in se bo lahko vrnil na Ciper le, če ga bodo ciprske oblasti poklicale kot pričo tožilstva v tekočih zadevah pred domačimi sodišči, v tem času pa mu bo zagotovljena zaščita. Kljub temu so bile iz navedb vlade razvidne kršitve pogojev odredbe o suspenzu, saj sostorilec R. ni prišel na sodišče, da bi pričal proti znancu T.⁶

Pritožnik je v pritožbi pred vrhovnim sodiščem neuspešno zatrjeval, da ni bil deležen poštenega sojenja, saj je prvostopenjsko sodišče zmotno sprejelo navedbe sostorilca R. in se zanašalo nanje, ne da bi poiskalo potrditvene dokaze, kot tudi, da je kasnejša prekinitev prestajanja zaporne kazni sostorilca R. kazala na dogovor med R. in oblastmi. Vrhovno sodišče se je pri potrditvi obsodbe pritožnika sklicevalo na ustaljeno domačo sodno prakso, ki omogoča sprejem pričanja sostorilca brez potrditvenih dokazov, ko je sodišče prve stopnje pristopilo k pričanju kot takemu. Opozorilo je tudi na previdnost prvostopenjskega sodišča in dejstvo, da je verodostojnost sostorilca R. ocenilo temeljito in pošteno, ocena je bila stroga. Nadalje je vrhovno sodišče zavrnilo argument pritožnika, da je zaščita R. kot priče tožilstva negativno vplivala na njegovo verodostojnost, in zaključilo, da je prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju teh načel pravilno menilo, da se lahko zanese na pričanje sostorilca R. brez kakršnihkoli potrditvenih dokazov. Zavrnilo je tudi argument, da je suspenz prestajanja zaporne kazni sostorilca R. dokaz, da mu je bila podeljena imuniteta ali da je bil za pričanje nagrajen. Naknadna prekinitev prestajanja zaporne kazni obsojene osebe namreč nikakor ni bila dokaz, da je bilo pričanje lažno. Nenazadnje se je vrhovno sodišče sklicevalo na dokaze pred prvostopenjskim sodiščem, ki so diskreditirali pritožnikovo različico dogodkov v primerjavi z dokazi, ki so okrepili verodostojnost R.⁷

Pritožba pred ESČP

V pritožbi pred ESČP je pritožnik zatrjeval, da je bil sodni postopek zoper njega nepošten, ker je bil obsojen zgolj na podlagi pričanja sostorilca, ki naj bi bil nagrajen s suspenzom lastne kazni, in se skliceval na kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP.⁸

Glede splošnih načel pravičnosti kazenskega postopka v skladu s prvim odstavkom 6. člena EKČP je treba izpostaviti, da ESČP ni določilo nobenih pravil o presoji dokazov in lahko poseže v to področje le, če bi domače sodišče dokaze presojalo samovoljno ali očitno nerazumno. Prav tako je domačim sodiščem dovoljeno, da se oprejo na obremenilno pričanje sostorilca, tudi če je znano, da se ta giblje v kriminalnih krogih, pri čemer pa je lahko zaradi takega postopanja sodišča sojenje nepošteno, če bi bilo pričanje sostorilca dano v zameno za imuniteto pred pregonom. Tako pričanje je namreč že po svoji naravi dovzetno za manipulacijo in je lahko izpovedba podana zgolj z namenom pridobitve koristi ali zaradi osebnega maščevanja. Pri presoji splošne pravičnosti kazenskega postopka po prvem odstavku 6. člena EKČP mora ESČP proučiti postopek kot celoto, vključno z načinom pridobitve dokazov, in upoštevati procesne pravice obrambe, kot tudi interese javnosti in žrtev, da se kaznivo dejanje pravilno preganja, ter po potrebi tudi pravice prič. Pri ocenjevanju vpliva obremenilnega pričanja sostorilca na poštenost postopka kot celote je ESČP med drugim upoštevalo, (1) da je obramba poznala identiteto priče, vedela za obstoj dogovora s tožilstvom, (2) da je domače sodišče pregledalo dogovor, proučilo vse možne ugodnosti, ki jih je priča prejela, da je bil dogovor obravnavan med potekom sodnega postopka, da se je sodišče zavedalo pasti opiranja na dokaze sostorilca, da je k pričanju pristopilo previdno in je podrobno pojasnilo, zakaj verjame priči, (3) da je obramba imela možnost preizkusiti dokaze priče, (4) da so obstajali neokrnjeni potrditveni dokazi, (5) da je pritožbeno sodišče pregledalo ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s pričo in (6) da so vprašanje obravnavala vsa sodišča, ki so obravnavala različne pritožbe.⁹

V predstavljeni zadevi sostorilcu pritožnika ni bila podeljena imuniteta pred pregonom, temveč je bil za svoje pričanje nagrajen s sprejemom v program prič, s čimer je bil zaščiten pred morebitnimi grožnjami in nevarnostjo zanj. Vzpostavitev, obseg in vsebino programa zaščite prič je podrobno urejal Zakon o zaščiti prič. Pritožnik je sicer z namenom inkriminacije sostorilca zatrjeval domnevno pomanjkanje kakršnihkoli dokumentiranih dokazov o sklenitvi nerazkritega dogovora med njim in policijo, tako da je opozoril na odsotnost zapisnika o sestanku v pisarni poveljnika Enote za boj proti drogam, vendar je njegove navedbe ovrgla vlada s predložitvijo podrobnega informativnega zapisa o tem, o čem se je razpravljalo na sestanku. Iz zapisa niso izhajali noben dogovor, obljuba ali neupravičena nagrada. Sostorilec pritožnika je dejanje priznal in policiji prostovoljno podal izjavo o pritožniku po tem, ko je bil sprejet v program zaščite prič, saj se je zaradi zaščite pred različnimi grožnjami takrat počutil dovolj varnega. Kljub temu da je sostorilec za pričanje proti pritožniku in drugim domnevnim storilcem kaznivih dejanj, povezanih z drogami, predhodno organom oblasti podal določene zahteve, ESČP ni moglo zaključiti, da so bile te izmenjave neprimerne ali da kažejo na obstoj kakršnekoli obljube ali neupravičene nagrade sostorilcu. Domače sodišče je ravnalo pravilno, ko je upoštevalo, da je bil sostorilec sam obsojen za različna kazniva dejanja, povezana z drogami, in da je prestal tretjino svoje petletne zaporne kazni. Nadalje ESČP ni imelo razloga za odstop od odločitve vrhovnega sodišča, da se ni sklicevalo na predsedniški ukaz o začasnem suspenzu preostale zaporne kazni pritožnika kot na dokaz neprimernega ravnanja, za katero je vrhovno sodišče pojasnilo, da je odločitev predsednika vključevala izvajanje diskrecijske pravice, ki jo zagotavlja ustava, in ne izpolnitev obljube, dane sostorilcu.¹⁰

Prav tako je ESČP pri ocenjevanju vpliva sostorilčevega pričanja na poštenost sojenja pritožniku upoštevalo, da je pritožnik med sojenjem pred prvostopenjskim sodiščem poznal identiteto sostorilca, vsebino njegovih izjav in tudi dejstvo, da je bil sostorilec vključen v program zaščite prič, kar je bil takrat edini dogovor oz. sporazum med njim in tožilstvom. Pritožnik je imel možnost navzkrižno zaslišati sostorilca, izpodbijati njegovo različico dejstev in tudi navzkrižno zaslišati G. M. in O. O., glavna preiskovalca. Prvostopenjsko sodišče, ki se je zavedalo nevarnosti uporabe dokazov, ki jih je predložil sostorilec, je k njegovemu pričanju pristopilo previdno in si prizadevalo podrobno pojasniti, zakaj mu je verjelo, pri čemer je izpostavilo resnicoljubnost in lahkotnost, s katero je pričal in odgovarjal na vprašanja (točka 59). Pregled ocene pričanja sostorilca s strani prvostopenjskega sodišča je opravilo vrhovno sodišče, ki je tudi obsežno obravnavalo vprašanje opiranja sodne odločitve na pričanje sostorilca, domača sodišča pa so obsežno obravnavala pritožnikove trditve glede sostorilčeve verodostojnosti in resnicoljubnosti kot priče.¹¹

Vloga ESČP pri ocenjevanju dokazov je omejena in se opira na ugotovitve domačih sodišč. Medtem ko se je prvostopenjsko sodišče v odločilni meri zanašalo na izpovedbo sostorilca, je prav tako upoštevalo dokaze, ki sta jih podala G. M. in O. O., ter predložene telekomunikacijske podatke, pri čemer so ti dokazi še dodatno podprli pričanje sostorilca. Posledično je ESČP zaključilo, da so se domača sodišča zanašala na dokaze, ki so potrdili navedbe sostorilca, saj ESČP »potrditvene dokaze« razume v širšem smislu in ne glede na odsotnost potrditvenih dokazov v smislu domačega prava, kar pomeni, da jih razume kot neodvisne dokaze, ki podpirajo obremenilno pričevanje sostorilca.¹²

Senat je s šestimi glasovi za in enim proti odločil, da glede na navedeno ni mogoče trditi, da je bilo sojenju pritožniku zaradi sklicevanja prvostopenjskega sodišča na pričanje sostorilca nepošteno in da je bila kršena pravica iz prvega odstavka 6. člena EKČP.¹³

Ločeno odklonilno mnenje sodnika Serghidesa

V ločenem odklonilnem mnenju je sodnik Serghides opozoril na dve stališči oziroma pristopa glede pomena procesne pravičnosti sojenja: na pogled o kvalificirani procesni pravičnosti, ki mu sledi trenutna sodna praksa ESČP in omogoča tehtanje, in na drugi strani na načelni pogled na procesno pravičnost, ki ga je bilo mogoče najti v preteklosti v nekaterih delih sodne prakse ESČP in ga podpira obsežna akademska literatura. Sodnik Serghides je dal prednost slednjemu ‒ njegovo prednostno stališče namreč ne dovoljuje tehtanja z drugimi interesi ali premisleki, saj vsako jamstvo 6. člena, razen nekaterih izjem v prvem odstavku, obravnava kot neodvisno jamstvo in kot avtonomno procesno vrednost, ki jo je treba spoštovati s polno normativno veljavnostjo.¹⁴

Kazenskega sojenja po 6. členu EKČP pod nobenim pogojem in ne glede na obstoj kakršnihkoli »varovalk« ni mogoče šteti za pošteno, če je bila oseba obsojena na podlagi izključnega ali odločilnega zanašanja na pričanje imuniziranega sostorilca, kot je tisti v obravnavani zadevi, ki je imel možnost pridobiti znatno korist. Ker je ta pomanjkljivost bistvena in tako temeljna za postopek, bosta celotno sojenje in vsak preizkus tehtanja v njem popolnoma omadeževana s to pomanjkljivostjo, ki je nobena »varovalka« ne bo mogla uravnovesiti. Nasprotno, nesmiselno in brezpredmetno bi bilo poskušati s kakršnimkoli dejavnikom ali »varovalnim ukrepom« uravnotežiti temeljno pomanjkljivost, ki prežema celotno sojenje do te mere, da je popolnoma kontaminirano. Njegovo stališče je združljivo z dobesednim in namenskim pomenom koncepta »splošne pravičnosti sojenja« v skladu s 6. členom in seveda z načelom učinkovitosti, kot normo mednarodnega prava in tudi kot metodo razlage. Vendar pa bi tudi v primeru, če bi upoštevali kvalificirano stališče o procesni pravičnosti, ki mu sledi trenutna sodna praksa ESČP, znova ugotovili kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, saj upoštevajoč ciprsko pravo ni bilo nobenih potrditvenih dokazov in nobenih drugih zadostnih varovalk za zagotovitev varnega in poštenega sojenja.¹⁵

¹ Točka 45 sodbe.

² Prav tam, točke 8–14.

³ Prav tam, točke 15, 16, 18.

⁴ Prav tam, točka 23.

⁵ Prav tam, točki 26, 31.

⁶ Prav tam, točki 35, 36.

⁷ Prav tam, točke 37–40

⁸ Prav tam, točka 45.

⁹ Souroullas Kay in Zannettos proti Cipru, št. 1618/18, 26. november 2024, točki 61, 62.

¹⁰ Točke sodbe 53–56.

¹¹ Prav tam, točke 57–60.

¹² Prav tam, točka 61.

¹³ Prav tam, točki 62, 63.

¹⁴ Ločeno mnenje sodnika Seghidesa, točka 8.

¹⁵ Prav tam, točki 10, 11.