TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I. točki, II. točki in naložitvenem delu III. točke izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

V izreku sodbe sicer res ni opredeljeno, ali gre za neto ali bruto znesek, je pa iz obrazložitve sodbe razvidno, da gre za bruto znesek, prav tako pa je višje sodišče v sodbi, s katero je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, jasno in izrecno zapisalo, da vtoževani znesek predstavlja bruto znesek. Da gre za bruto znesek, je nenazadnje nesporno tudi med samima strankama tega postopka, tudi če to v obeh navedenih sodbah ne bi bilo izrecno pojasnjeno, pa je v sodni praksi že zavzeto stališče, da v primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, ta znesek predstavlja bruto znesek (če v sami sodbi ni izrecno določeno drugače).

Stopnje davkov in prispevkov so kogentno določene v veljavni zakonodaji, ki je javno objavljena in zato velja neizpodbojna pravna domneva, da je znana vsakomur, hkrati pa to pomeni, da je terjatev na ta način dovolj določena in se dolžnikove nasprotne navedbe ter navedbe o neizvršljivosti sodbe izkažejo za neutemeljene.

Ko je dolžniku naloženo plačilo bruto zneska, obveznost ob upoštevanju kogentne davčne zakonodaje in prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika veljavno izpolni tako, da del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov in prispevkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon (na ustrezne podračune), preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.