TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zavarovalna skupnost mora po 54. členu in 3. odstavku 55. člena
zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja
(Ur.l. SFRJ, št. 24/76) povrniti oškodovancu škodo največ do višine
zavarovalne vsote, ki je veljala v času škodnega dogodka.
Pravdni stroški spora med zavarovalno skupnostjo in oškodovancem ter
zamudne obresti niso del zavarovalne vsote in jo zato lahko
presegajo.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za
škodo, ki jo je tožnik utrpel, je prisodilo odškodnino v znesku
3.874.540.- din s 7,5% obrestmi od 1.10.1979 dalje ter mesečno rento
v znesku 16.200.- din.
Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti
potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti slednji sodbi je vložila tožena stranka revizijo zaradi
bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe
materialnega prava. Meni, da je tožena stranka dolžna tožniku
povrniti največ znesek 2.500.000.- din, ker je toliko znašala
zavarovalna vsota v času škodnega dogodka. Sklicuje se na 54. člen
zakona o temeljih premoženjskega in osebnega zavarovanja in 2.
odstavek 940. člena ZOR. Po njenem mnenju je treba v zavarovalno
vsoto všteti tudi stroške spora in obresti. Revizijsko sodišče je
reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje
spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo k plačilu 2.500.000.-
din s 7% obrestmi od 1.10.1979 dalje ter višji zahtevek tožeče
stranke zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo povrnitev stroškov
vsega postopka. V razlogih sodbe je navedlo:
Po 54. členu zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega
zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 24/76 - ZTSPOZ) je zavarovalna skupnost
dolžna povrniti škodo na podlagi pravnih pravil o odgovornosti zaradi
rabe motornega vozila največ do višine dogovorjenih zavarovalnih
vsot. V 3. odstavku 55. člena pa je določeno, da se škoda, povzročena
z neznanim motornim vozilom, povrne največ do zneska, ki je predpisan
za osebna motorna vozila. Za odškodninsko obveznost zavarovalnice je
torej v primeru, ko je škodo povzročilo neznano motorno vozilo,
odločilna višina zavarovalne vsote, ki bi morala biti dogovorjena za
osebno motorno vozilo v času škodnega dogodka.
Primarno upravičenje oškodovanca je, da zahteva plačilo odškodnine od
povzročitelja škode. Direktno tožbo proti zavarovalnici ima samo
zaradi izrecnega upravičenja, ki mu ga daje zakon. Če bi oškodovanec
zahteval plačilo odškodnine od povzročitelja škode - zavarovanca - in
bi ta zahteval od zavarovalnice povrnitev izplačanih odškodninskih
zneskov iz naslova zavarovalne pogodbe, bi mu bila ta dolžna povrniti
samo tiste zneske, ki bi bili v okviru zavarovalne vsote dogovorjene
s pogodbo, veljavno v času nastanka zavarovalnega primera. Zato
oškodovanec tudi v primeru direktne tožbe ne more dobiti več. Ker pa
ni razlogov za drugačno obravnavanje tistih oškodovancev, katerim je
škodo povzročilo neznano motorno vozilo, tudi tožnik ne more dobiti
več od zavarovalne vsote, predpisane v času škodnega dogodka.
Zavarovalno vsoto določi na podlagi 53. člena ZTSPOZ zvezni izvršni
svet. Ta določi le najnižji znesek, na katerega se je zavarovanec
dolžan zavarovati. Po 1. členu odloka o zneskih, na katere se mora
skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim
pri rabi motornega vozila (Ur.l. SFRJ, št. 25/76 - odlok), znašata
najnižja zavarovalna zneska, na katera se mora uporabnik oz. lastnik
motornega vozila zavarovati proti odgovornosti za škodo, za posamezen
škodni dogodek 5.000.000.- din za avtobuse in tovorna vozila ter
2.500.000.- din za druga motorna vozila. V tem sporu je tako
odločilna zavarovalna vsota 2.500.000.- din.
Sodišči prve in druge stopnje zato nista pravilno uporabili
materialnega prava, ko sta zavzeli stališče, da velja zavarovalna
vsota, ki je bila predpisana v času sojenja na prvi stopnji. V 54.
členu ZTSPOZ je res določeno, da mora zavarovalna skupnost povrniti
škodo na podlagi pravnih pravil o odgovornosti zaradi rabe motornega
vozila. Po teh pravilih mora sodišče odmeriti odškodnino po dnevu
sojenja na prvi stopnji. Toda odškodninska načela o povrnitvi škode
so lahko v postopku med zavarovalnico in oškodovancem upoštevna le do
višine zavarovalne vsote v času škodnega dogodka. Zavarovalnica je
dolžna povrniti celotno škodo le, če ne presega zavarovalne vsote. Ko
odškodnina doseže zavarovalno vsoto, odškodninsko razmerje med
zavarovalnico in oškodovancem preneha.
Pač pa tožena stranka neutemeljeno trdi, da je treba v zavarovalno
vsoto všteti tudi zamudne obresti in pravdne stroške, ki so bili v
tem sporu naloženi v plačilo toženi stranki.
Zamudne obresti so civilna sankcija za nepravočasno izpolnitev
(pravna pravila premoženjskega prava iz 1333. in 1334. par. ODZ,
sedaj 1. odstavek 277. člena ZOR). Nosi jih tisti, ki je zamudo
povzročil. V tem primeru torej tožena stranka.
Tudi stroški pravdnega postopka, ki so naloženi v plačilo toženi
stranki, niso del zavarovalne vsote. Tožena stranka temelji svoje
stališče na 2. odstavku 940. člena ZOR. Člen 940 ZOR ureja notranje
razmerje med zavarovancem in zavarovalnico, njegov 2. odstavek pa
obveznost zavarovalnice povrniti zavarovancu njegove pravdne stroške
takrat, kadar oškodovanec toži njega in ne zavarovalnice. V tem
določilu navedena obveznost je torej odraz obveznosti zavarovalnice
iz zavarovalne pogodbe, da varuje zavarovanca pred neopravičenimi oz.
pretiranimi zahtevki. Nasproti oškodovancu pa je zavarovalnica v
primeru direktne tožbe odškodninsko zavezana do celotne zavarovalne
vsote tako, kot je določeno v 54. členu ZTSPOZ.
Ne glede na to pa je v tem primeru prišlo do pravde zaradi tega, ker
zavarovalnica ni pravočasno in izvensodno plačala zahtevane
odškodnine. Stroški, ki jih je dolžna v pravdi povrniti, so izključno
tisti stroški, ki jih je sama povzročila. Po zakonu o pravdnem
postopku se namreč stroški prisojajo po uspehu, potrebnosti in krivdi
za njihov nastanek (154. člen in dalje ZPP). Zato je zavarovalnica v
takšnih primerih vedno dolžna nositi njej naložene pravdne stroške.