TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 Izkaz denarnih tokov

Po SRS (2016) in Peterlin in Glavina (2007) je izkaz denarnih tokov računovodski izkaz, ki prikazuje, kako prejemki in izdatki vplivajo na spremembe stanja denarnih sredstev v obdobju. V izkazu denarnih tokov so prikazani vplivi sprememb na končno stanje denarnih sredstev, ki je enako vsoti sredstev v blagajni, na transakcijskih računih in na kontu izdanih čekov.

Zelo pomembno je vedeti, ali je organizacija likvidna sredstva pridobila s prodajo izdelkov ali storitev. Likvidna sredstva se lahko pridobijo tudi z novim zadolževanjem ali celo s prodajo neopredmetenih sredstev, opredmetenih osnovnih sredstev ter finančnih naložb, kar je skrajna oblika reševanja likvidnostnih problemov.

1.1 Pomen denarnega toka, ki je generator poslovanja in odločanja

Izkaz denarnih tokov je z vidika poslovnih financ sestavljen iz denarnega toka iz naslova sprememb dolgoročnih in kratkoročnih sredstev ter je namenjen za poslovodstvo, lastnike in zunanje financerje.

Pomembno je, da razumemo, da likvidnost in plačilna sposobnost poslovanja nista ista pojma, kar se v praksi dostikrat napačno razume.

Definicija solventnosti po Robnik (2014) in Savič (2001) je:

• kratkoročna solventnost pomeni, da je podjetje kratkoročno sposobno poravnati vse svoje kratkoročne obveznosti z zagotovljenimi likvidnimi sredstvi.
• dolgoročna solventnost pomeni, da je podjetje lahko poravna vse svoje dolgoročne obveznosti in še obstajajo denarna sredstva za financiranje razvoja, ki je bistven pogoj obstoja in poslovanja na dolgi rok.

Doseganja ustrezne poslovne politike pomeni, da organizacija dosega finančno moč ob ustreznem dolgoročnem finančnem ravnovesju

Vsaka poslovna odločitev ima, če ne takoj, v kasnejšem poslovanju spremembe v denarnem toku. Prejemki in izdatki so bistven element poslovanja in težnja ter želja lastnikov, da pri poslovanju prej dosežejo pozitiven denarni tok kot računovodski dobiček.

Pozitivni denarni tok je prebitek prejemkov pri poslovanju nad izdatki poslovanja in predstavlja generator denarnih sredstev, ki jih pri poslovanju porabimo pri investicijski dejavnosti.

Denarni tok je tok denarja v in iz organizacije ter je pomembna poslovna kategorija, ki jo mora poslovodstvo upravljati z dosego lastnih in notranjih ciljev poslovanja.

Denarni tok je krvna slika poslovanja vsakega, ki se ukvarja s podjetništvom.

Po Robnik (2020) se spremembe stanja sredstev in obveznosti do virov sredstev, nastajajo zaradi različnih finančnih aktivnosti, kot so:

• investiranje - je spreminjanje denarnih sredstev v nedenarna, gre za povečanje sredstev stvari in pravic v obračunskem obdobju;
• dezinvestiranje - je spreminjanje nedenarnih sredstev v denarna, gre za zmanjšanje sredstev v obliki stvari in pravic v obračunskem obdobju;
• financiranje - je povečanje sredstev v obdobju s povečanjem kapitala in dolgov, gre za povečanje obveznosti do financerjev z njihovimi vnosi v podjetje v obračunskem obdobju in
• definanciranje - je zmanjšanje sredstev v obdobju z zmanjšanjem kapitala in dolgov, gre za zmanjšanje obveznosti do financerjev, ki so dobili od podjetja ustrezna plačila v obračunskem obdobju.

V primerih, ko je investicijska dejavnost intenzivnejša, kot omogoča poslovna dejavnost, je treba vključiti intenzivno dejavnost financiranja. Ta predstavlja v poslovanju novo zadolževanje ali nova vplačila kapitala v denarju (Antončič in drugi, 2002. str. 275-279).

Operativni denarni tok je pomemben za banke, saj pomeni, da iz poslovanja ustvarjamo pozitivni denarni tok. Pri spremljanju denarnega toka je treba razumeti, da je operativni denarni tok na voljo za izvedbo investicij in razvojnih aktivnosti.

V času, ko bomo vračali posojilo, bomo izkazovali negativen denarni tok in bo posledično zmanjševal končno stanje denarnih sredstev. Posojilo moramo vračati iz denarnega toka, ki predstavlja našo osnovno dejavnost.

Pozitivni denarni tok je prebitek prejemkov pri poslovanju nad izdatki poslovanja in predstavlja generator, ki ga pri poslovanju porabimo pri investicijski dejavnosti.

V primerih, ko je investicijska dejavnost intenzivnejša, kot nam omogoča poslovna dejavnost, je treba vključiti dejavnost financiranja.

1.2 Obvladovanje denarnega toka

Pomembna odločitev za vsakega direktorja je rast organizacije in prag pokritja stalnih stroškov. Prav tako je obratni kapital izpostavljen nihanju denarnega toka na kratek rok.

Predlogi ukrepov pri nezadostnem denarnem toku:

• povečati prekoračitev na transakcijskem računu,
• izposoditi si denar na dolgi rok,
• prodati sredstva (nekurantne zaloge, neizkoriščena opredmetena osnovna sredstva, delnice in deleže, obveznice),
• sale and lease back (opredmetena osnovna sredstva prodamo in vzamemo nazaj v najem),
• ne sprejemate naročil, za katera ni dovolj denarnih sredstev, čeprav so dobičkonosna,
• revolving kratkoročnih posojil in
• okrepiti nadzor nad plačili kupcev in obračanjem zalog.

1.3 Odločanje na podlagi denarnega toka

Informacije, ki izhajajo iz načrta in izkaza denarnega toka, so izrednega pomena za sprejemanje poslovnih odločitev. Potencialni investitorji, upniki in dobavitelji lahko iz njih pridobijo informacije o finančnem stanju ter predvidijo bodoče trende poslovanja, poti in razvojne aktivnosti poslovanja organizacije.

Po Robnik (2016) je treba v slabega denarnega toka preveriti:

• ali premalo prodamo, vendar obveznosti ostajajo na istem nivoju,
• mogoče so začeli kupci slabše plačevati,
• ali smo se začeli nekontrolirano zadolževati,
• slabe zaloge in njihovo obračanje,
• nadzor nad proizvodnim procesom in stroški,
• nezmožnost prodati končne izdelke,
• kupci so počasni in slabi plačniki,
• spremenjene politike plačilnih rokov,
• zaostajanja z izstavljanjem računom kupcem ipd.

Razlogi finančnega načrtovanja so (Robnik, 2014, str. 138):

1. Načrtovanje pripomore k razmišljanju v naprej – kratkoročno nam prihrani čas in denar.
2. Načrtovanje omogoča lažjo prilagoditev spremembam.
3. Kapital se razporedi tja, kjer se največ zasluži – boljša storilnost in učinkovitost, zaposlene spodbuja k doseganju dobrih rezultatov.
4. Dobro načrtovanje poslovanje lahko prepriča banke, da podjetju posodijo denar in delničarje, da vložijo denar v podjetje.

1.4 Kreativni način upravljanja denarnega toka

Kreativno računovodstvo je tisti del ali vidik računovodenja in računovodskega poročanja, ki obravnava nespremenljive oblike strokovnega ravnanja nosilcev računovodskih del. Gre za strokovne in/ali nemoralne oporočne oblike ravnanja vodje računovodske dejavnosti v podjetnih, ki z računovodskim znanjem in veščinami priredi računovodske podatke in prireja način prikritje dejanske dogodke (Koletnik in Kolar, 2008, str. 84).

Pri upravljanju denarnega toka na operativnem nivoju je potrebna uskladitev prejemkov in izdatkov, kar ni enostavno, če imamo različne valutne roke na strani kupcev, ki so daljši od valutnih rokov na strani dobaviteljev.

Predlogi upravljanja in nadziranja denarnega toka so: (Robnik, 16, str. 80):

• takojšnje izdajanje računov po opravljeni prodaji,
• nadzor nad odlogom plačila in določanje limitov kupcem,
• nudenje »premišljenih« komercialnih in finančnih popustov,
• pozorno spremljanje in upravljanje zapadlih terjatev,
• najem namesto nakupa opredmetenih osnovnih sredstev,
• odprodaja terjatev,
• ustrezne oblike zavarovanj.

Slabost tekočega letnega denarnega toka je, da določeni prejemki in izdatki niso odraz plačil tekočega leta, ampak se nanašajo tudi na pretekla obdobja (prodaje, tožbe, odškodnine ipd.).

2 Modeli spremljanja poslovanja in (ne)razumevanje finančnih kazalnikov

Upniki od organizacij, ki so dolžnice, da bodo ustvarile dovolj operativnega denarnega toka, da bomo poplačale obveznosti upnikom ter na koncu izdatno poplačale tudi sebe in zaposlene, da bodo vsi skupaj motivirani za delo v preteklosti in v prihodnje.

2.1 Finančni kazalniki

V teoriji so številni finančni kazalniki, ki jih glede na uspešnost delimo po Benedik (2003) na:

• ekonomska uspešnost poslovanja podjetja, kjer je ocena donosnosti kapitala služi kot osnova za napredovanje bodoče donosnosti kapitala in
• finančna uspešnost poslovanja podjetja, kjer ocena donosnosti kapitala služi ko podlaga za presojo ali je podjetje sposobno poravnati svoje obveznosti ob njihovi dospelosti vplačilo in ali se je sposobno financirati potrebno rast in se prilagajati spremenljivih

Kazalniki stanja financiranja se izračunajo na podlagi pasivne strani bilance stanja, tako da se primerja dele obveznosti do virov sredstev s širšimi deli ali s celoto in tako se izračuna struktura financiranja organizacije (Igličar in Hočevar, 2011, str. 260).

2.2 Računovodski model

Izračunavanje finančnih kazalnikov je analitičen postopek ter računovodski in finančni podatki so na voljo in vsak je sam po sebi neinformativen. Vsak posamezen podatek skušamo primerjati s kakšnim drugim podatkom, ki bi ga kvalitativno ovrednotili.

Robnik (2014, 140 – 141) navaja kateri so kazalniki v računovodskem modelu:

1. finančni kazalniki merjenja uspešnosti
2. dobičkonostnost lastniškega kapitala
3. dobičkonosnost vloženega kapitala
4. dobičkonosnost sredstev
5. poslovni vzvod (točka preloma)
6. finančni vzvod
7. obratni kapital
8. finančna neodvisnost
9. EBIT

EBITDA je najbolj uporaben med finančnimi kazalniki, saj je dober približek denarnemu toku iz poslovanja. S tem je ključen indikator za vodstvo, banke, ocenjevalce vrednosti in analitike.

Kaže sposobnost organizacije, da pokriva odpise vrednosti in druge odhodke, ki niso povezani s poslovnimi odhodki. Negativen EBITDA predstavlja alarm, saj kaže, da se organizacija sooča z resnimi težavami in da je ogrožen njegov obstoj na dolgi rok.

Je koristen pokazatelj dobičkonosnosti in uporablja kot osnova pri kreditni analizi in ocenjevanju sposobnosti organizacije, da servisira svoje finančne obveznosti.

Izračun neto dolga = finančne obveznosti – staje na transakcijskem računu.

Izračun EBITDA = poslovni prihodki – poslovni odhodki + amortizacija + odpisi.

Za banke je pomemben izračun = neto dolg (finančne obveznosti – stanje denarnih sredstev) / EBITDA, ki naj bi bil manjši od 4.

Z višino EBITDA se primerja višina že obstoječih finančnih obveznosti in v primeru, da je že obstoječa višina finančnih obveznosti večja od EBITDA potem ni možnosti, da organizacija dobi dodatne finančne vire od banke.

V primeru, da bo operativen denarni tok premajhen se bomo srečali s problemom likvidnosti in plačilne sposobnosti in takrat bo nastopil trenutek, ko si bomo morali priznati, da smo »prezadolženi« oziroma preveriti bomo morali »kalkulacije, višino prodaje in kvaliteto naših kupcev«.

Iz izkaza denarnih tokov je razvidno širjenje terjatev ali zalog, vendar nam ne pove ali je to posledica (Holmes in drugi 256 – 257) so:

• slabih zalog ali nadzora nad proizvodnjo in prodajo,
• nezmožnosti prodati končne izdelke oz. blago,
• načrtne politike zaradi strahu pred pomanjkanjem dobav, povišanjem cen ali potreb po dodatnih zalogah zaradi novih proizvodov ali trgovskega blaga,
• pridobitev denarja z danimi popusti ali diskonti,
• izterjava denarja od preteklega poslovanja (odškodnine, tožbe, stare terjatve ipd.).

2.2.1 Kritičnost do ne(razumevanja) računovodskega modela

Na podlagi kritik različnih avtorjev lahko zaključimo, da je glavna pomanjkljivost tradicionalnih kazalnikov uspešnosti njihova usmerjenost v preteklost in spodbujanje kratkoročnih kazalnikov.

Po mnenju Hočevar in drugi (2001) so klasična merila motivirajo poslovodstvo k odločanju, ki kratkoročno vplivajo na poslovni izid oziroma k zmanjšanju stroškov za razvoj, izobraževanje, trženje ter k izbiri naložbenih projektov.

Sestava računovodskih kazalnikov je pod vplivom računovodskih in davčnih predpisov, zato niso najboljši pokazatelj uspešnosti ali neuspešnosti poslovanja.

Zato je potreba, da se poleg finančnih v analiziranje poslovanja vključijo tudi nefinančni kazalniki poslovanja.

Kratkoročno merjenje je slabost, o tem piše in se strinja Tekavčič in drugi (2002) ki pišejo, da zgolj upoštevanje kratkoročnih finančnih kazalnikov ne omogoča zanesljive presoje o uspešnosti organizacije. Navajajo, da kazalci sami po sebi malo povedo o vzrokih za dosežen rezultat poslovanja. V primeru, da se odločamo le na finančne kazalnike lahko organizacija in njen management ogrozi dolgoročni obstoj poslovanja in obstoj organizacije.

2.3 Ekonomski model

Ekonomski model upošteva stroške celotnega kapitala in tveganost generiranja denarnega toka in predstavljajo izračunani kazalniki korak naprej.

Med kazalnike ekonomskega modela spadajo po Benedikt (2003):

• Tržna dodana vrednost (MVA) – tržna vrednost je tista, bi se podjetje prodalo in sporočilo poslovodstvu je, da ustvari vrednost le s poslovnimi odločitvami v investicije, ki imajo pozitivno neto sedanjo vrednost. Stern in drugi (2008) opisujejo, da MVA zajema informacije o zadolženosti in možnosti bodočega poslovanja in s tem povezanim tveganjem, ki lahko povečuje ali znižuje vrednost organizacije.
• Ekonomska dodana vrednost (EVA) – ugotavlja se tok vrednosti lastniškega kapitala, kot najpomembnejšo mero uspešnosti organizacije (dobiček, izguba). Bergant (2007) navaja, da je odvisna od čiste sedanje vrednosti pričakovanih donosov

Model izračuna EVA:

Kratkoročna sredstva – (kratkoročne obveznosti + pasivne časovne razmejitve) = obratni kapital

Obratni kapital + dolgoročna sredstva = celotni investiran kapital

Tabela 1: Izračun investiranega kapitala

Vir: lastni izračun.

Po študiju Štubej in Lapovšek (2018) je obrestna mera lastniškega kapitala sestavljena iz:

• povprečja obrestne mera za dolgoročne državne obveznice in
• premije za lastniško tveganje, ki je glede na vrsto dejavnosti od enega do 10 do odstotkov.

Stroški financiranja lastniškega kapitala = investirani kapital x stroški lastniškega kapitala

Izračun: 4.090.000 evrov x 5 / 100 = 204.500 evrov – stroški lastnega kapitala

EVA = NOPAT – stroški financiranje lastniškega kapitala

Tabela 2: Izračun ekonomske dodane vrednosti

Vir: lastni izračun.

*izmišljen podatek

**izmišljen podatek

Izračun pomeni, da je rezultat iz poslovanja dejansko 170.500 evrov, čeprav to ni nikjer prikazano v poslovnih knjigah. Zato je velika vrednost lastniškega kapitala znižuje donos redne dejavnosti in poslovanja, kot je EBIT.

2.4 Denarni tok iz naložbenja

Sestavljen je iz prejemkov in izdatkov in je odraz unovčenja terjatev in izdatki, ki so odsev plačil obveznosti.

Zakaj banke ne prepričamo, da bi nam dala posojilo, kljub temu da nam rastejo prihodki in prav tako tudi dobiček?

Vzrok odklonilnega odgovora in sodelovanja je premajhen denarni tok. Banki je treba mesečno odplačevati obroke posojila in pripadajoče obresti z denarjem, ki ga prejmemo iz poslovanja ali dodatnega financiranja.

V primeru, da nimamo dovolj denarja za izplačilo obveznosti se lahko dodatno zadolžimo. Ne smemo pozabiti, da je potrebno vsako posojila vrniti skupaj z obrestmi, če ne, bodo posojilodajalci za plačilo unovčili zavarovanje, ki smo ga dali za najeto posojilo.

Negativni denarni tok se v organizaciji lahko kaže, da:

• ima organizacija prenizke marže oziroma s prodajnimi cenami ne more pokriti vseh stroškov,
• se je v napačnem času odločila za nakup proizvodne linije in s tekočim poslovanjem ni sposobna odplačevati najetega posojila,
• bi se moralo z upniki dogovoriti za reprogramiranje oziroma odlog plačila obveznosti.

2.5 Nefinančni kazalniki poslovanja

Začetnika ugotavljanje nefinančnih kazalnikov sta Kaplan in Norton (2000), ki sta sistem zastavila kot okvir za merjenje uspešnosti tako, da sta dodala strateške nefinančne kazalnike uspešnosti tradicionalnim finančnih instrumentom.

Nefinančne kazalnike organizacije vse bolj uporabljajo pri proučevanju lastne bonitete in tako ugotovijo, kje so pozitivni in negativni vplivi na poslovanje.

Rezultat tega je, da organizacije ugotovijo, kaj je treba izboljšati in spremeniti pri poslovanju in nastopanju v podjetniškem okolju in jih vse bolj uporabljajo pri ocenjevanju bonitete tudi financerji.

Sistem nefinančnih kazalnikov je način upravljanja in merjenja, ki zbistrijo vizijo in strategijo in ju pretvorijo v aktivnosti.

2.6 Vrste nefinančnih kazalnikov poslovanja

Tržni način poslovanja se zelo razvija. Pri presoji končni ocene bonitete organizacije so postali zelo pomembni nefinančni oziroma kakovostni (kvalitativni) dejavniki (strategija, poslovni ugled, kultura, organiziranost, informacijski sistem, okoljevarstvena naravnanost itd.).

Ti kazalniki so pomembni za razlago preteklih pogojev, dogajanj in izidov organizacije, in pa tudi pri oceni razvojne sposobnosti organizacije in njene prihodnje uspešnosti.

Investitor si mora pridobiti tudi nekatere neodvisne informacije, da se obvaruje pred problemom pristranskosti informacij. Pristranskost informacij se reši s podrobno analizo bonitete organizacije skozi kazalnike (Mramor, 1993, str. 141).

1. Pravnoorganizacijska oblika organizacije - predstavlja obliko, jamstvo in način upravljanja ter njivnega tveganja.
2. Kratka zgodovina organizacije - ugotovimo, koliko časa je organizacija že prisotna na trgu, koliko je prepoznavna in koliko ima izkušenj.
3. Lokacija - pomemba je za poslovne partnerje, z vidika transportnih stroškov in obstajajo tudi tveganja z vidika okolja.
4. Velikost organizacije – mikro, male, srednje in velike.
5. Lastniška struktura organizacije - velike pozornosti so deležni lastniki, kajti njihove odločitve vplivajo na usodo organizacije. Pri menjavi lastništva je potrebno biti pozoren predvsem na motive in vzroke zanjo. Pozorni morajo biti tudi na morebitne zaplete ter pričakovane in možne posledice menjave lastništva (Knez-Riedl, 2000, str. 62-70).
6. Nepremičnine v lasti organizacije – pomembne so tržne vrednosti nepremičnin. Kreditodajalce zanima predvsem, ali se bodo posojila lahko na kakršenkoli način poplačali.
7. Kapitalske povezave – obstajajo lahko hčerinske organizacije in kapitalsko povezane organizacije in cilj povezav je v sinergijskih učinkih in v razpršitvi tveganj.
8. Dejavnost organizacije - je povezana s panogo in pri oceni bonitete so z vidika tveganja velikega pomena značilnosti panog ter njene prednosti, priložnosti ali nevarnosti.
9. Kakovost proizvodov in storitev – po Knez-Riedl (2000) se jepri oceni zadovoljstva kupcev uveljavil model celovitega obvladovanja kakovosti, ki je osnova za certifikate kakovosti in prejete nagrade kakovosti.
10. Tehnologija in inovacije - tehnologijo povežemo z njeno aktualnostjo ter ekonomsko in ekološko primernostjo in inovacije so pogoj za nadaljnjo preživetje in razvoj.
11. Naložbene aktivnosti - so vlaganja v vse poslovne prvine, ki vplivajo vrste naložb in njihovih učinkov, kajti nedokončane, prepozne, zgrešene in nedonosne naložbe poslabšajo oceno organizacije (Knez-Riedl, 2000, str. 72-89).
12. Analiza managementa - pri poslovnih partnerjih je pomemben interes managementa, ki je sposoben in inovativen.
13. Odnos do kupcev - sem uvrščamo poprodajne aktivnosti (reševanje reklamacij), vrste plačil (kreditne kartice, popusti, obročno odplačevanje) in druge ugodnosti (prevozi, montaže, svetovanja, tutorstva ipd.).
14. Učenje in rast - zagotavljajo organizaciji infrastrukturo za doseganje ambicioznih ciljev in uspešnosti za prihodnje poslovanje. Treba je zagotoviti možnosti za vlaganje v investicije in raziskave ter investirati v svojo infrastrukturo.

Pomemben je intelektualni, socialni in psihološki kapital, ki je v Sloveniji podcenjen in premalo poudarjen, čeprav je seštevek optimizma, pozitivne naravnanosti, odzivnosti, zaupanja in samozavesti vseh udeležencev v vsakem delu procesa poslovanja. To pomeni pozitivno organizacijsko klimo in veliko večje možnosti za uspeh. Drugo področje, ki je premalo poudarjeno, je implementacija izobraževanja in inovativnosti v delovne procese in večja usmerjenost k potrošniku in zaposlenim. Ne smemo pozabiti, da je treba veliko pozornosti posvetiti politiki motiviranja in nagrajevanja zaposlenih (Robnik, 2014. str. 147).

3 Sklep

V članku smo prikazali problematiko s katero se srečujejo organizacije pri svojem poslovanju, kot je plačilna sposobnost in na kakšen način optimirati, spremljati in nadzorovati denarni tok poslovanja.

Glede na vse zapisano pomeni, da moramo denarni tok poznati, razumeti in vedeti, katere informacije iz denarnega toka pridobimo za nadaljnje poslovno odločanje. Zavedati se moramo, da je denar začetek ali konec podjetništva. Pomembno je, da spremljamo določene kazalnike poslovanja, ki nudijo podatke ali so poslovne odločitve ustrezne.

Tako za poslovodstvo, kot financerje postajajo vedno bolj pomembni ne samo finančni ampak nefinančni kazalniki poslovanja. Podali smo tudi računovodski in ekonomski model finančnih kazalnikov, ki jo morajo razumeti poslovodstvo.

Literatura in viri

1. Antončič., B., Hisrich R., D. in Petrin, T. (2002). Podjetništvo. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
2. Benedik. B. (2003). , Ugotavljanje uspešnosti podjetji z računovodskimi in finančnimi kazalniki. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
3. Bergant, Ž. (2007). Osnove analize poslovanja. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo.
4. Hočevar. M, Igličar. S in Zaman, M. (2001).Računovodstvo. Ljubljana: Visoka upravna šola.
5. Holmes, G., A. Sugden in P. Gee. (2002). Interpretacija poslovnih poročil in računovodskih izkazov. Ljubljana: GV Založba.
6. Igličar, A. in Hočevar, M. (2011). Računovodstvo za managerje. Ljubljana: GV založba.
7. Kaplan. S. Robert in Norton D. P. (2000). Uravnoteženi sistem kazalnikov. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
8. Knez-Riedl, Jožica. (2000). Pojmovanje in presojanje bonitete podjetja. Ljubljana: ZFRRS.
9. Koletnik, F. in Kolar I. (2008). Forenzično računovodstvo. Ljubljana: ZRFR.
10. Mramor, Dušan. (1993). Uvod v poslovne finance. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
11. Peterlin. J. in Glavina, P. (2007). Rasti, biti finančno uspešen in hkrati zniževati dolgove. Ljubljana: Finance.
12. Robnik. L. (2014). Vpliv finančnih in nefinančnih kazalnikov na poslovne odločitve s poudarkom na insolventnosti. Maribor:DRFR.
13. Robnik. L. (2016). Pomen in vloga denarnega toka za poslovno odločanje. Maribor:DRFR.
14. Robnik. L. (2020). Računovodstvo. Ljubljana: MLC Fakulteta za management in pravo.
15. Savič. N. (2001). Vpliv finančne analize poslovanja na aktivnosti celotnega upravljanja v kakovosti. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
16. Slovenski računovodski standardi. (2016). Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.
17. Ster. J., Shiely, J in Ross, I. (2003). EVA kot izziv. Ljubljana: GV Založba.
18. Stubej. I. in Laporšek S. (2018). Izračun WACC z uporabo «modela premije za tveganje« za potrebe določitve reguliranega donosa operaterjev prenosnih in distribucijskih sistemov električne energije in zemeljske plina v obdobju 2019-2021. Koper: Fakulteta za management.
19. Tekavčič. S.M. Možina, S. Rozman., R. Glas, M. Tavčar. (2002). Management nova znanja za uspeh. Ljubljana: Didatka.