TFL Vsebine / Revija Odvetnik

Ustava RS v 23. členu zagotavlja pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, s čimer v bistvu povzema določbo 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) o pravici do sojenja v razumnem roku. V tem prispevku se ne nameravam ukvarajati z vsebinskimi vidiki obsega in kršitve navedene pravice, pač pa z vprašanjem, ali obstajajo kakšna pravna sredstva, s katerimi si stranka že v teku sodnega postopka lahko zagotovi uresničitev te pravice. Pri tem je treba ločiti dve podvprašanji: (1) ali takšna pravna sredstva obstajajo že v okviru konkretnega (pravdnega) sodnega postopka ali vsaj v okviru "rednega sodstva" in (2) ali je zoper kršitev te pravice dopustna ustavna pritožba pred ustavnim sodiščem. Vprašanje pravnih sredstev zoper kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je pomembno tudi z vidika možnosti pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice zaradi kršitve 6. člena EKČP. Pogoj za dopustnost te pritožbe je namreč tudi predhodno izčrpanje domačih pravnih sredstev. Glede vprašanja procesnih sredstev za varstvo obravnavane pravice še v času trajanja sodnega postopka, v katerem je ta pravica prekršena, je pomembna stališča zavzelo slovensko ustavno sodišče in namen tega prispevka je ta stališča Ustavnega sodišča predstaviti in jih kritično oceniti. Obravnavana stališča ustavnega sodišča se sicer nanašajo na vse sodne postopke, sam pa se omejujem le na problematiko pravdnega postopka. V prispevku se tudi omejujem zgolj na vprašanje pravnih sredstev v času, ko pravdni postopek še teče, in ne obravnavam vprašanja dopustnosti ustavne pritožbe po zaključku pravdnega postopka, v katerem je bila obravnavana pravica prekršena.

Case Law of the Constitutional Court Regarding Procedural Remedies for Protecting the Right to Trial within Resonable Time in Civil Litigation