TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 9/2013-19 z dne 4. 2. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč, če ga Vlada sprejme po roku, določenem v Uredbi o vodnih povračilih (Uredba), sam po sebi ni nezakonit. Pravna podlaga za plačilo vodnega povračila je namreč v prvem odstavku 124. člena ZV-1. Ker je obveznost plačila vodnega povračila predpisana z zakonom, bi bilo stališče, da lahko zgolj kasnejša določitev cene vpliva na to obveznost, v nasprotju z zakonom. Določbe, ki so zakonska podlaga za določitev cene vodnega povračila, niti določbe Uredbe se niso spreminjale.

Revidentka je v tožbi uveljavljala nesorazmernost cene po Sklepu za leto 2010 v primerjavi s ceno, določeno v Sklepu za leto 2009, zato je najprej treba opraviti presojo, ali je cena v Sklepu za leto 2010 določena zakonito, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Vrhovno sodišče je sicer res že v več zadevah odločalo o zakonitosti odločb o odmeri vodnega povračila, vendar so bile te zadeve drugačne od obravnavane glede vrste rabe vode in/ali spremembe višine cene v primerjavi s ceno za prejšnje leto. Ker se Vrhovno sodišče v dveh zadevah (pa tudi v zadevi X Ips 9/2013) glede na drugačno pravno podlago in revizijske ugovore ni opredelilo do ugovorov, relevantnih za obravnavano zadevo, se sodišče prve stopnje (ki je pri tem sledilo razlogom v odločbi drugostopenjskega organa) ne bi smelo nekritično sklicevati na stališča Vrhovnega sodišča v teh odločbah. Ob morebitni presoji, da je bila cena v sklepu za leto 2010 določena zakonito, pa je glede na tožbene navedbe treba opraviti še presojo utemeljenosti ugovora, ali je ob upoštevanju predpisanih meril prišlo do neenakopravne obravnave dveh primerljivih položajev. Revidentka namreč zatrjuje, da je bila cena za pristanišče, ki ga upravlja, brez razumnega razloga določena bistveno višje kot za večja pristanišča (drugi odstavek 14. člena Ustave).