TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 57. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Uradni list RS, št. 91/11 in 25/14) se razveljavi.   S sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju št. II Ks 24432/2013 z dne 11. 12. 2014, s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju št. II Kpd 24432/2013 z dne 19. 11. 2014 ter s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju št. II Kpd 24432/2013 z dne 10. 10. 2014 sta bili kršeni pritožničina pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave, kolikor so bila kazniva dejanja izvršena oziroma nepremičnine pridobljene pred uveljavitvijo Zakona iz prejšnje točke, ter pravica iz 22. člena Ustave.   S sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju št. II Ks 24432/2013 z dne 17. 11. 2015 in s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju št. II Kpd 24432/2013 z dne 29. 10. 2015 sta bili kršeni pritožničina pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave, kolikor so bila kazniva dejanja izvršena oziroma nepremičnine pridobljene pred uveljavitvijo Zakona iz 1. točke tega izreka, in pravica iz 22. člena Ustave.

Drugi odstavek 155. člena Ustave določa več pogojev, pod katerimi je povratno učinkovanje ustavno dopustno, in sicer: 1) je lahko določeno samo z zakonom, 2) posamezne zakonske določbe imajo lahko učinek za nazaj, vendar le tedaj, 3) kadar to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Vsi pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.   Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora z novo opredelitvijo premoženja nezakonitega izvora na novo opredeljuje kršitev in nanjo navezuje novi pravni posledici – omejitev razpolaganja s premoženjem in odvzem premoženja. S tem, kolikor se uporablja na podlagi prvega odstavka 57. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, posega v že pridobljeni pravici svobodnega razpolaganja s premoženjem in njegovega mirnega uživanja. Zato izpodbijana določba, ki zapoveduje uporabo teh posledic na dejanska stanja iz časa pred začetkom veljavnosti navedenega zakona, pomeni povratno učinkovanje teh pravnih posledic.   Zakonodajalec mora razloge za povratno učinkovanje zakona posebej tehtno utemeljiti. Izkazati mora posebno, prav povratno učinkovanje sporne zakonske določbe upravičujočo javno korist, brez katere ne bi bilo mogoče doseči zasledovanega cilja zakona. Taka javna korist pa mora biti v zakonodajnem postopku posebej ugotovljena. Če zakonodajalec take koristi ne izkaže, ni izpolnjen eden od kumulativno določenih pogojev iz drugega odstavka 155. člena Ustave za povratno učinkovanje zakona.   Kolikor je bilo kaznivo dejanje izvršeno oziroma nepremičnina pridobljena pred uveljavitvijo Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, je sodišče izdalo izpodbijane sklepe na podlagi zakonske določbe, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z drugim in prvim odstavkom 155. člena Ustave. Ker izpodbijani sklepi temeljijo na zakonski določbi, ki je protiustavna, bi enaka obravnava pritožnice (drugi odstavek 14. člena Ustave) zahtevala, naj Ustavno sodišče izpodbijane sklepe razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje. Ker je veljavnost izpodbijanih sklepov že potekla, je Ustavno sodišče zgolj ugotovilo kršitev pritožničine pravice iz navedene določbe Ustave.   Ker je preiskovalni sodnik oprl svojo odločitev o ugovoru na stališča iz odgovora Specializiranega državnega tožilstva na pritožničin ugovor, s katerimi pritožnica ni bila seznanjena, je tej odvzel možnost sodelovanja v postopku in s tem kršil njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave.   Ker se izvenobravnavni senat v sklepu, s katerim je odločil o pritožbi zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja, ni opredelil do pritožničinih navedb glede zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ni zadostil standardu ustrezno obrazložene sodne odločbe kot bistvenega dela poštenega postopka, zato je kršil pritožničino pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.    Ker se izvenobravnavni senat v sklepu, s katerim je odločil o pritožbi zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja, ni opredelil do zatrjevanega neskladja Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora s 155. členom Ustave, ni zadostil standardu obrazložene sodne odločbe kot bistvenega dela poštenega postopka, zato je kršil pritožničino pravico iz 22. člena Ustave.