TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1146/2020/4 (1312-17) z dne 3. 7. 2020, odpravi in se zadeva v delu, ki se nanaša na pridržanje na prostore in območje Centra za tujce zaradi ugotavljanja istovetnosti tožeče stranke, vrne upravnemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Toženka nikjer ne navede, na kakšen način (razen, da bo s na osebnem razgovoru s poglobljenimi vprašanji preverjala, ali tožnik res prihaja iz Pakistana) bo preverjala tožnikovo istovetnost, kar bi tudi morala konkretno opredeliti, zato izpodbijanega sklepa v delu, kjer toženka utemeljuje izrek ukrepa po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ni mogoče preizkusiti.

Sodišče (nasprotno od stališča iz sodb, I U 683/2020 in I U 700/2020) sodi, da za obstoj razloga omejitve gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost.

Vsebina ukrepa po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Dublinska uredba III).

Za zaključek, da je podana utemeljena nevarnost pobega morajo biti (kot določa že citirana 31. točka 2. člena ZMZ-1) podane konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo oseba, če njeno gibanje ne bo omejeno, pobegnila. Res se pričakuje, da bo oseba, ki potrebuje zaščito, zanjo zaprosila v prvi varni državi in da ne bo imela t.i. ciljne države, vendar pa zgolj na tej podlagi v tem primeru ni mogoče utemeljeno sklepati na nevarnost pobega.