TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 UVOD

Pogosta populistična opredelitev družbenikov oziroma delničarjev kot "lastnikov podjetja" je, pravno gledano, nenatančna. Družbeniki oziroma delničarji so samo lastniki deležev ali delnic ter imajo pravice, ki jim po zakonu pripadajo na tej podlagi. Obenem pa ne morejo biti lastniki sredstev tega podjetja. V praksi se na to običajno pozablja, zlasti, kadar je lastnik 100-odstotnega vložka v podjetje hkrati tudi njegov direktor. V takem primeru ima direktor pogosto občutek, da je lastnik celotnega podjetja, saj je obenem tudi nosilec poslovnih odločitev in odgovorna oseba. Zato ima po mojih izkušnjah veliko skušnjavo po avtokratskem upravljanju podjetja, kar se v praksi razmeroma pogosto dogaja (Bergant, 2023, 31).

Posebej izrazito se zgornje razmišljanje kaže v nasprotju z nekaterimi veljavnimi pravnimi normami. Namen prispevka je prikazati njihovo neustreznost z vidika družbene odgovornosti podjetja, kar se zlasti pokaže pri obravnavanju prenehanja podjetja. Osnovna težava je razumevanja lastništva podjetja, zato bomo to najprej na kratko obravnavali.

2 LASTNIŠTVO PODJETJA

Pravne podlage običajno dajejo pravico upravljanja podjetja družbenikom in delničarjem preko ustreznih organov. To dejstvo dodatno utrjuje zmotno prepričanje nekaterih, da so družbeniki in delničarji lastniki podjetja, zlasti, ker določajo cilje, politiko in strategijo podjetja. Zato tudi trdijo, da "imajo lastnika vse organizacije " (npr. Andersen, 2012, 57). Drugi avtorji (npr. Cassagnon, Hollandts, 2014, 49). menijo, da je lastništvo podjetij bolj zapleteno in ga ni možno utemeljiti samo na lastništvu delnic ali deležev, čeprav družbeniki nosijo tveganje glede preostalega premoženja po prenehanju poslovanja podjetja (angl.: residual risk) in odločajo o razporejanju dobička. Obstajajo namreč različne teorije podjetja, vključno s pogodbeno teorijo (angl.: contractarian theory),^[1] ki odnose med deležniki obravnava kot neke vrste pogodbena razmerja (Chassagnon, Hollandts, 2014, 51).

Dodatno je treba poudariti, da se teoretični argumenti o lastnini družbenikov dotikajo predvsem delniških družb in večjih podjetij, zanemarjen pa je vidik podjetnikov, ki se povečini čutijo kot lastniki svojega podjetja, saj so edini (ali največji) družbeniki, obenem pa so tudi direktorji tega podjetja. Zato v celoti odločajo o poslovni politiki in strategiji, razporejanju in uporabi dobička ter nosijo tveganje svojega kapitalskega vložka. Posebej je tako stališče razumljivo v razmerah po lastninjenju družbenega kapitala, saj so se taka podjetja praviloma obravnavala kot "že privatizirana". Tak pogled se na splošno utrjuje tudi s tem, da se investiranje in dezinvestiranje lastniških vložkov v podjetjih v pogovornem jeziku običajno napačno obravnavata kot "nakup in prodaja" podjetij.

Prvi pomislek daje sama pravna teorija. Družbeniki so sicer lastniki svojih kapitalskih vložkov, niso pa lastniki sredstev podjetja, kar je svojevrsten pravni konstrukt (angl.: legal fiction). Zato podjetje nima in ne more imeti lastnika (Cassagnon, Hollandts, 2014, 55, Kay, 2015, Merritt, 2021). Za lažje razumevanje običajno dajejo za primerjavo tudi "lastništvo avtomobila" v primerjavi z "lastništvom podjetja", da se vidi vsebinska razlika med obema pojmoma.

Če torej ni lastnikov podjetja, se pojavijo zlasti naslednja vprašanja:

1. Kdo naj upravlja podjetje?
2. Komu je poslovodstvo podjetja odgovorno?
3. Kdo lahko odloča o prenehanju podjetja?

Odgovore je možno iskati v okviru teorije deležnikov in človeškega oziroma intelektualnega premoženja (Chassagnon, Hollandts, 2014, 57). Pri tem so družbeniki samo ena skupina deležnikov. »Ključno ustvarjalno sredstvo je intelektualno premoženje, to so izkušnje in znanje v zaposlencih, kar pa ni v rokah družbenikov«, zato so zaposlenci prav tako člani podjetja kot družbeniki, ki so vložili kapital (Chassagnon, Hollandts, ibidem). Na tej podlagi ne bi bilo daleč razmišljanje o podjetju kot lastnini zaposlencev. Z lastništvom zaposlencev pa kontrolor postane tudi kontroliranec. Zato torej lastništvo podjetja samo po zaposlencih ni pravi odgovor na zgornja vprašanja. Prav tako je neustrezno predlaganje zaposlencev v solastništvo podjetja. Tudi zaposlenci so namreč lahko samo lastniki ali solastniki delnic ali pa vložka v kapital podjetja.

Razprava o lastništvu zahteva torej drugačno razumevanje podjetja. Treba je uvesti novo polit-ekonomsko kategorijo. To nam omogoča gledati na podjetje kot »družbeno entiteto, ki temelji na kolektivni lastnini kot učinku zapletenih razmerij (interakcij) dejavnikov in institucionalnih struktur« (Hodgson, 2013).

Navedeno zahteva drugačen pogled na podjetje, ki upošteva socialno premoženje podjetja (Bakari, 2022), resolucijo Evropskega parlamenta (EU Resolucija, 2021) in predlog Evropske smernice o primerni skrbnosti podjetij glede človeških pravic (Schömann, 2022). Večji poudarek je torej dan vlogi države in deležnikom podjetja, kar kaže na širši, celo naddržavni interes za poslovanje podjetij. Tak novi pogled upravičuje obravnavanje poslovanja podjetij tudi z vidika družbene odgovornosti (več o družbeni odgovornosti v Bergant, 2023, 19−21).

3 LASTNIŠTVO PODJETJA IN DRUŽBENA ODGOVORNOST

Potreba po obstoju je človeka prisilila v povezovanje in združevanje ljudi v različne oblike družb. Če odmislimo državne tvorbe, je verjetno najpomembnejša oblika podjetje, v katerem človek z izkoriščanjem pozitivnih sinergij ustvarja dodano vrednost. Prvotni namen vseh oblik združevanja je bil zmanjševanje tveganja in ustvarjanje rezerv za njegovo lažje obvladovanje.

Lastništvo podjetja je torej treba obravnavati širše, kajti:

1. Vsi ustanovitelji podjetja, družbeniki in/ali delničarji bi se morali zavedati, da so oblikovali neko organizacijsko obliko, katere vloga presega njihove ožje interese, saj je neposredno vpeta v obstoječe družbene strukture. Zato o njej načeloma nimajo legitimne pravice odločati kot njeni izključni lastniki. Zavedati se morajo torej svoje družbene odgovornosti tako v ekonomskem pogledu kot tudi v pogledu vplivov na okolje in širšo družbo.
2. V podjetju ustvarjena dodana vrednost je zato v načelu last podjetja, vendar pripada vsem deležnikom (Bergant, 2023, 34−40), ki nosijo tveganje v poslovanju podjetja. Znano reklo govori, da brez tveganja ni dobička. Prav tako namreč velja, da brez tveganja ni dodane vrednosti.

Podjetje torej nima lastnika, ima pa upravljavce. Vpeto je v okolje in vse družbene in socialne strukture. Zato nadziranje nad njegovim delovanjem izvajajo številni organi na različnih ravneh, seveda pa tudi država kot največji deležnik podjetij in obenem tudi skrbnik družbene blaginje državljanov (Več o družbeni blaginji v Felber, 2019, 15 in Bergant, 2023, 50−56).

Podjetje že ob svoji ustanovitvi prevzame del odgovornosti do družbe, ne glede na to, ali to ustanovitelji želijo ali ne. Pogosto se tega niti ne zavedajo. Družba (država) jim je namreč omogočila, da sploh ustanovijo podjetje (pravni red) in zagotovila ustrezne družbene pogoje za njegovo poslovanje (ustrezni predpisi).

Odgovornost podjetja do družbe se izraža z njegovim poslanstvom, ki načeloma odgovarja na vprašanje o upravičenosti obstoja podjetja. Obstoj podjetja praviloma utemeljujemo s tem, da je temeljna vsebina poslanstva nudenje koristi. Podjetje torej mora biti koristno, če želi utemeljiti svoj obstoj. Njegova koristnost se kaže zlasti v obliki zadovoljevanja potreb odjemalcev podjetja, ki so: kupci, drugi poslovni partnerji, upniki, zaposlenci, ožje in širše družbeno okolje. Take vrste koristnost lahko merimo samo s pomočjo ugotavljanja ustvarjene dodane vrednosti, predstavlja novoustvarjeno vrednost kot posledico poslovanja podjetja. To torej vsekakor ni dobiček, ki naj bi bil (po ZGD) namenjen samo lastnikom kapitalskih vložkov. To dejstvo ustanovitelji oziroma vlagatelji kapitala v podjetje pogosto neupravičeno spregledajo.

Zato je logično, da tudi pri odločanju o prenehanju podjetja sodeluje širša družba, to so predvsem deležniki in država v njihovem okviru. To pa načeloma zahteva številne spremembe veljavnih predpisov.

4 PRAVNI OKVIR V SLOVENIJI

Tudi v Sloveniji je družbena odgovornost podjetij bolj ali manj prepuščena prostovoljnemu uresničevanju strategij EU in njenih priporočil. Korporacijska zakonodaja in praksa je konservativna in zaostala, kar je temeljni vzrok šibkega uresničevanja zamisli o družbeni odgovornosti podjetij, ki se še ni uveljavila kot orodje trajnostnega razvoja. (Bohinc, 2022, 6‒7). To je predvsem posledica doslednega in ozkega naslanjanja republiških predpisov na mednarodne standarde tudi v primerih, kadar le-ti dovoljujejo nekoliko širši okvir. To je zlasti posledica nekritičnega prenašanja tuje zakonodaje pri dograjevanju slovenske korporacijske zakonodaje.

Obvezujočih pravil, ki bi zavezovala korporacije in njihove člane uprav in nadzornih svetov, ni veliko (Bohinc, 2016, 204). Temeljni predpis je nedvomno Zakon o gospodarskih družbah (ZGD‒1‒NPB14, v nadaljevanju ZGD) kot krovni akt korporacijske zakonodaje.

ZGD ne določa dolžnosti direktorjev, da ravnajo družbeno odgovorno, imajo samo dolžnost ravnanja v dobro podjetja (ZGD, člen 263). Pri tem naj ugotovimo, da ZGD ne govori o lastnikih podjetij, temveč samo o ustanoviteljih in družbenikih, kar pa je skladno z zgornjimi izvajanji.

Ne glede na to nekateri drugi predpisi uveljavljajo norme, ki navajajo na to, da so lastniki kapitalskih vložkov obenem tudi lastniki podjetja. Te zakonske določbe so zlasti:

1. ZFPPIPP – Zakon o finančnem poslovanju podjetij in prisilni poravnavi, ki v 373. členu določa, da preostanek stečajne mase pripada družbenikom. S tem je družbenikom priznana pravica pridobiti preostalo unovčeno vrednost podjetja, kot da so njegovi edini upravičenci oziroma lastniki. Enako je določeno v 118. členu v primeru likvidacije družbe.
2. ZFPPIPP, ki v 422. členu določa, da so stranke postopka prisilne likvidacije samo družbeniki podjetja. Če bi upoštevali družbeno naravo podjetja, bi morale biti stranke poleg družbenikov še vsi zaposlenci, financerji in država.
3. ZFPPIPP, ki za izbrisni razlog podjetja iz registra določa nepredložitev letnega poročila v dveh zaporednih letih. To omogoča poslovodstvu likvidacijo podjetja brez soglasja zaposlencev, deležnikov (ki nosijo tveganje podjetja) ali širše skupnosti (več o deležnikih v Bergant, 2021).
4. ZGD, ki v poglavju III govori o postopku v zvezi s prevzemno ponudbo. Pri tem zahteva samo mnenje poslovodstva ciljne družbe (34. člen). S tem je izključena pravica deležnikov podjetja do zaščite njihovih interesov.
5. ZGD, ki v 95. členu določa, da dobiček pripada družbenikom. To je izrecno v nasprotju s temeljnimi načeli družbene odgovornosti podjetja (Bergant, 2023, 77−79), saj podjetje ni (oziroma ne bi smelo biti) ustanovljeno samo za pridobivanje dobička družbenikom oziroma delničarjem.
6. ZGD, ki v 105. členu določa, da lahko družba z neomejeno odgovornostjo preneha s sklepom družbenikov. Tako določilo na posreden način določa družbenike kot lastnike podjetij, pri čemer umanjka družbeni vidik, to so deležniki. Upoštevati bi bilo treba najmanj voljo (interese) zaposlencev in države.
7. ZGD, ki v 106. členu določa, da dedič družbenika lahko nadaljuje vodenje poslovanja, kar kaže na dedovanje lastnine nad družbo in ne samo nad kapitalskim vložkom.
8. ZGD, ki v 116. členu govori o "prevzemu" podjetja in ne o prevzemu kapitalskega deleža.
9. ZGD, ki v okviru različnih določil dovoljuje odločanje o pripojitvah, prevzemih, delitvah in spremembah pravnoorganizacijskih oblik družb samo družbenikom oziroma delničarjem.
10. Podjetja se kupujejo in prodajajo na primer na borzi posla (borzaposla.si). Pri tem ni zakonske zahteve za izjasnitev zaposlencev.

Ugotovimo lahko torej, da veljavni predpisi podpirajo razmišljanje, da so lastniki kapitalskih vložkov obenem tudi lastniki podjetja.

5 EKONOMSKI VIDIKI

Ugotovili smo, da ustvarjena dodana vrednost kot novoustvarjena vrednost (angl.: created value) pripada vsem deležnikom. Zato jo je treba najprej podrobneje opredeliti. Tradicionalni (računovodski) vidik dodane vrednosti (DV) je poznan kot razlika med vrednostjo prodaje poslovnih učinkov (PP) in stroški materiala, storitev in amortizacije sredstev (SNV), ki so nastali pri ustvarjanju teh učinkov:

DV = PP – SNV. (1)

Kritični pogled na tako opredelitev pa daje naslednje ugotovitve (Več v Bergant, 2024):

1. V enačbi 1 so kot strošek dela obravnavane vse plače zaposlencem, kar pa ne odraža njihovega dejanskega prispevka k novoustvarjeni vrednosti. Očitno je namreč, da se potrošek delovne sile ne sme šteti v ustvarjeno dodano vrednost, saj pomeni zmanjšanje vrednosti tega proizvodnega dejavnika. Gre za oceno življenjskih potrebščin, potrebnih za reprodukcijo enote delovne sile (Černe, 1975,73), torej za preneseno, ne pa novoustvarjeno vrednost. Razumemo jo lahko tudi kot življenjski minimum (prag revščine). Ena od možnosti določitve tega minimuma je v višini odstotka od minimalne plače, do katere je še možna izvršba.
2. Navedeno pomeni, da moramo deliti stroške dela na dva dela:
3. Ovrednoteni nujni potrošek delovne sile (PDS), ki ga je treba šteti med stroške nabavne vrednosti materiala in storitev (SNV), podobno kot amortizacijo osnovnih sredstev (Am). Bistveno je, da je ovrednoteni potrošek delovne sile (znesek) enak za vse zaposlence, razen za tiste, ki delajo v težjih pogojih. V potrošek delovne sile bi bilo vsekakor koristno šteti tudi na prvi pogled neproduktivne stroške, ki pa ohranjajo njene psihofizične sposobnosti (npr. stroški kulture in rekreacije).
4. Udeležbo zaposlencev v dodani vrednosti (USD), ki je odvisna od ocenjenega prispevka zaposlencev k dodani vrednosti, ki ga ocenjujemo s pomočjo znanih sodil (npr. izobrazba, usposobljenost, odgovornost, individualna in skupinska uspešnost) skladno s kolektivno pogodbo in splošnim aktom podjetja. S tem je priznano dejstvo, da tudi zaposlenci tvegajo v poslovanju, saj bi morali biti njihovi celotni prejemki odvisni od poslovnega uspeha podjetja.
5. Podobno kot stroške dela je treba ločiti tudi udeležbo lastnikov kapitalskih deležev, in sicer na:
6. Oportunitetni strošek lastnikov vloženega kapitala (SLK), Dejstvo je, da sam kapitalski vložek v podjetje ne ustvarja dodane vrednosti. Z njim namreč podjetje nabavi potrebna proizvajalna sredstva. Tekoče delo zaposlencev z uporabo proizvajalnih sredstev ustvarja dodano vrednost, ki ostaja po kritju materialnih stroškov poslovanja. To pomeni, da ima vloženi kapital značilnost orodja pri ustvarjanju dodane vrednosti. Zato mu pripada tudi ustrezna uporabnina. Le-ta ima vse značilnosti materialnega stroška. To uporabnino vloženega kapitala izraža strošek kapitala (SLK).
7. Spremenljivi del udeležbe lastnikov vloženega kapitala (ULK). Lastniki kapitalskih vložkov so tudi deležniki podjetja, saj s svojimi vložki prispevajo k obvladovanju tveganj v poslovanju, s tem pa tudi sami prevzemajo določen del tveganja. To se kaže v njihovi pravici do udeležbe v dodani vrednosti (ULK), ki pa naj bo odvisna od obsega novoustvarjene vrednosti oziroma poslovne uspešnosti združbe.
8. Podoben razmislek kot pri kapitalu, velja tudi pri obravnavi obresti na posojila. Obresti običajno pomenijo pogodbeno obveznost posojilojemalca iz naslova posojila, ki pa zahteva nekakšno nadomestilo za kapital. Posojilodajalci (npr. banke ali podjetja) torej prevzemajo del tveganja v poslovanju in s tem tudi postanejo deležniki podjetja, ki jim načeloma pripada udeležba v dodani vrednosti. Ugotovili smo že, da so posojila nadomestilo kapitala. Če smo ugotovili, da je treba kapitalskim vložkom priznati uporabnino, moramo to logiko dosledno upoštevati tudi pri najetih posojilih. Tako je možno deliti obresti na posojila (I) na del, ki pomeni "nadomestilo za uporabo sredstev iz posojila" (I_nad) in predstavlja materialni strošek poslovanja (prav tako tudi z davčnega vidika) ter na del, ki pripada financerjem kot udeležba v dodani vrednosti zaradi prevzemanja tveganja (I_udel).

Na osnovi zgornjih izvajanj je treba torej od dodane vrednosti v enačbi 1 v okviru SNV odšteti še ovrednoteni potrošek delovne sile, oportunitetni strošek kapitala in nadomestilo za uporabo posojila. Tako dobimo povsem novo kategorijo, ki jo imenujemo "presežna dodana vrednost" (PDV):

PDV = DV – SNV − PDS – SLK – Inad. (2)

Presežno dodano vrednost (PDV) dobimo torej, če od dodane vrednosti (DV) odštejemo (poleg tradicionalnih SNV), še ovrednoteni potrošek delovne sile (PDS) ter stroška uporabe lastniškega kapitala (SLK) in prejetih posojil (I_nad.). Temeljna značilnost presežne dodane vrednosti (nova kakovost) je torej ta, da pomeni boljši približek novoustvarjeni vrednosti.

Za delitev PDV je torej pomembna njena načelna struktura, in sicer:

PDV = USD + ULK + I_udel + T + DP + ZPDV. (3)

Zgoraj opredeljena struktura presežne dodane vrednosti vsebuje torej udeležbo zaposlencev (USD), udeležbo lastnikov kapitala (ULK), udeležbo financerjev (I_udel), udeležbo države z davki (T) in zadržano presežno dodano vrednost (ZPDV). Prikazana struktura presežne dodane vrednosti je temeljna podlaga za njeno delitev. Iz presežne dodane vrednosti je treba pokriti tudi odplačila dolgoročnih posojil (DP), ^[2] zapadlih v naslednjem poslovnem letu, in sicer v obsegu, ki presega obračunano in nereinvestirano amortizacijo. To pokritje po eni strani pomeni opomin za obveznost, ki jo je podjetje praviloma sprejelo ob najetju posojila, po drugi strani pa omogoča ohranjati raven obratnega kapitala, da se ne bi poslabšala kapitalska ustreznost podjetja.

Obseg davkov (T) v enačbi 3 je pomembno odvisen od veljavnega davčnega sistema v posameznem obdobju. Iz zgornjih pojasnil posameznih kategorij izhaja potreba po pomembnih spremembah v davčnem sistemu, ki bi pomembno vplivale na pojavno obliko zakona dodane vrednosti v posameznem primeru.

Zadržana dodana vrednost (ZPDV) v enačbi 3

 je načeloma v celoti namenjena zagotavljanju kapitalske ustreznosti podjetja in razvojnim naložbam (skupaj z obračunano amortizacijo). Kljub temu pa je možno tudi njeno izplačilo, ki pa pripada dvema temeljnima deležnikoma:

1. zaposlencem, kot zadržana presežna dodana vrednost iz naslova tekočega dela (ZPDVTD),
2. lastnikom lastniških vložkov kapitala, kot zadržana presežna dodana vrednost iz naslova minulega dela (ZPDMD).

Morebitne kasnejše uporabe ZPDV za dolgoročne naložbe zmanjšujejo oba deleža zadržane vrednosti v enakem razmerju. Kasnejše izplačilo zadržane dodane vrednost je torej načeloma možno samo v sorazmernem deležu obeh skupin deležnikov, saj bi bila drugačna odločitev v nasprotju s temeljnim načelom zakona dodane vrednosti, razen seveda, kadar se s takim izplačilom strinjajo vsi deležniki.

Opredelitev razmerja med obema kategorijama zadržane dodane vrednosti (ZPDVTD in ZPDVMD) bi bilo lahko skladno z izhodišči, na katerih je opredeljeno razmerje med zneski nagrad aktivnim lastnikom kapitala, in zneski plač ostalih zaposlencev. Pri tem načeloma ne moti, da so lahko vsi zaposlenci (ali samo del) obenem tudi (so)lastniki podjetja, kar pa je seveda treba ustrezno upoštevati.

Presežna dodana vrednost, opredeljena z enačbo 3 ima nekaj pomembnih prednosti pred tradicionalno (običajno razumljeno) dodano vrednostjo, in sicer:

• pomeni natančneje opredeljeno kategorijo novoustvarjene vrednosti v primerjavi z znanimi, tradicionalnimi kategorijami, kot sta na primer dobiček ali dohodek;
• pomeni dosledno izpeljavo vsebinsko nesporne opredelitve novoustvarjene vrednosti, ki povečuje blaginjo družbe kot celote;
• pomeni kategorijo, ki je (oziroma naj bi bila) predmet usmerjanja oziroma delitve;
• pomeni izhodišče za enakopravno obravnavanje vseh deležnikov podjetja in s tem odpravlja neenakopravnost dela in kapitala v obstoječem družbenoekonomskem sistemu;
• odpravlja zavajanje in navidezno (apologetsko) pravičnost glede udeležbe zaposlencev v dodani vrednosti;
• v določeni meri ohranja pozitivne namene nekdanjih prizadevanj ekonomistov po "obvezni akumulaciji kapitala", saj ustrezneje opredeli vlogo kapitala v procesu delitve;
• vsebuje minimum obveznih prejemkov zaposlencev tudi v kriznih obdobjih in določi mejo zmanjševanja plač v morebitnem sanacijskem procesu (pri čemer morajo biti seveda udeleženi vsi zaposlenci, vključno s poslovodstvom oziroma upravo);
• v celoti nadomešča kategorijo dobiček kot temeljni cilj poslovanja podjetja.

Konkretna izvedba zgornje načelne delitve je predvsem odvisna od ustreznih predpisov, predvsem pa od sprememb davčnega sistema na naslednjih področjih:

1. iz davčne osnove izvzetje zneska, ki ocenjuje ovrednoteni potrošek delovne sile;
2. izvzetje stroška uporabnine kapitala iz davčne osnove;
3. izvzetje stroška nadomestila za uporabo sredstev iz dolgoročnih posojil iz davčne osnove;
4. sprememba stopenj prispevkov na plače (potrošek delovne sile ne sme biti obdavčen);
5. določitev davčne stopnje na presežno dodano vrednost.

6 VIDIKI PRENEHANJA PODJETJA

Na podlagi zgornjih izvajanj je očitno, da ima prenehanje podjetij vsaj dve razsežnosti: pravno in ekonomsko. Rešitve na obeh področjih pa bi morale upoštevati sodobne vidike družbene odgovornosti podjetij. Za take rešitve je ogovorna predvsem država, ki je največji deležnik podjetij in katere družbena odgovornost pomeni zlasti zagotavljanje:

1. politične in gospodarske varnosti državljanov;
2. varnosti fiskalnega in denarnega sistema v državi;
3. ustrezne ekološke in kmetijske politike, vključno z divjimi živalmi in pomorsko politiko ter trajnostno uporabo planeta Zemlje;
4. ustreznih pogojev gospodarjenja združb;
5. učinkovitega pravosodnega sistema;
6. učinkovitega zdravstvenega sistema;
7. učinkovitega izobraževalnega sistema, ki naj bi vključeval načela družbene odgovornosti, vključno z etiko;
8. učinkovitih upravnih storitev;
9. duhovnega in kulturnega razvoja državljanov;
10. ukrepov solidarnosti, kjer so potrebni;
11. človekovih pravic, vključno s pravico do dela;
12. zmanjšanja neenakosti in revščine;
13. ustreznega davčnega sistema na podlagi dodane vrednosti;
14. ustreznega statističnega in računovodskega informacijskega sistema, ki bo spremljal doseganje pomembnih gospodarskih ciljev podjetij;
15. varnosti za zgodovinsko in kulturno dediščino;
16. preprečevanja kriminala in goljufij.

Iz zgornjih zornih kotov, zlasti pa s pravnega in ekonomskega vidika, je treba presojati tudi ustreznost pravnega reda glede prenehanja podjetij.

S pravnega vidika so opredeljeni razlogi za prenehanje družbe v ZGD (člen 402). Le-ti so sicer številni, za ta prispevek pa sta najpomembnejša dva, in sicer:

1. sklep skupščine, ki mora biti sprejet z najmanj četrtinsko večino zastopanega osnovnega kapitala, če ni s statutom določeno drugače;
2. če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev.

Ad 1)

ZGD očitno daje pravico ukinjanja podjetja družbenikom, torej lastnikom kapitalskih vložkov. Tako določilo ne upošteva interesov drugih deležnikov, kar je neposredno v nasprotju z družbeno odgovornostjo podjetja. ZGD torej upošteva sodilo lastnine ene od poslovnih prvin pred drugimi, zlasti pa pred interesom družbe kot celote.

Navedeno kaže, da slovenska zakonodaja ne upošteva dejstva, da podjetje nima lastnika, ampak je predvsem specifična organizacijska struktura s svojo odgovornostjo do družbe. Zato o prenehanju in statusnih spremembah podjetja ne bi smeli odločati samo lastniki vloženega kapitala, temveč vsi deležniki (med njimi so najpomembnejši zaposlenci in država), kar bi bilo treba urediti s posebnimi zakonskimi določbami. V takem okviru je možno opredeliti različne pristojnosti različnih deležnikov in sam proces prenehanja podjetja.

Ad 2)

ZGD predvideva nedelovanje poslovodstva kot zadosten razlog za prenehanje podjetja. S tem so na široko odprta vrata za špekulacije poslovodstva (zlasti v povezavi z nekaterimi največjimi lastniki kapitalskih vložkov), obenem pa so omogočene tudi špekulacije direktorjev, ki so sami lastniki najvišjega ali edinega vložka. Lahko namreč neovirano ukinjajo in ustanavljajo podjetja zaradi izogibanja davkom in zaradi drugih špekulativnih razlogov. To je drastičen primer negacije družbene odgovornosti podjetja, ki jo omogoča veljavni pravni red.

Z ekonomskega vidika bi moralo biti ukinjanje podjetja predmet ocene smotrnosti njegovega nadaljnjega obstoja. Skladno z izvajanji v četrtem poglavju, je temeljni smoter podjetja prispevek k družbeni blaginji, ki ga izraža ustvarjena presežna dodana vrednost. Pri tem je treba ugotoviti, da podjetje lahko ustvarja presežno dodano vrednost, kljub temu da po veljavnih računovodskih standardih ustvarja izgubo.

To se zgodi, kadar so stroški nabavne vrednosti (SNV) z vključenim ovrednotenim potroškom delovne sile (PDS), oportunitetnim stroškom kapitala (SLK) in nadomestili za posojila (I_nad), manjši od ustvarjene presežne dodane vrednosti., kar kaže naslednja neenačba:

PDV > SNV + PSD + SLK + I_udel.

V primeru zgornje neenačbe, ko je PDV večja od vsote stroškov vseh porabljenih poslovnih prvin, je očitno, da je podjetje ustvarilo presežek nad stalnimi stroški, torej presežno dodano vrednost. Ukinjanje podjetja v takem položaju je podobno ukinjanju enega izmed programov podjetja, ki še vedno prinaša prispevek za kritje stalnih stroškov. Posledica je očitno še večja izguba pri drugih, nespremenjenih okoliščinah.

Od obsega (razpoložljivega zneska) te novoustvarjene vrednosti je odvisno, kako zadovoljni bodo deležniki, ki jim ta presežek načeloma pripada. Pri tem so nedvomno najpomembnejši deležniki zaposlenci, država in lastniki večjih kapitalskih vložkov. Njihova odločitev o morebitnih sanacijskih ukrepih in o možnostih nadaljnjega poslovanju, bi morala biti odvisna od analize vzrokov izgube in možnosti v prihodnosti, oziroma od ustreznega strokovnega elaborata.

Očitno je torej, da o prenehanju in statusnih spremembah podjetja ne bi smeli odločati samo lastniki vloženega kapitala, temveč vsi deležniki (med njimi so najpomembnejši zaposlenci in država), kar bi bilo treba urediti s posebnimi zakonskimi določbami.

7 ZAKLJUČEK

Veljavna zakonodaja ne predvideva zakonskih obveznosti za primer poslovanja z izgubo. Nasprotno možne so celo nekatere davčne olajšave. To pomeni, da daje neupravičeno prednost kapitalu pred drugimi deležniki, in sicer celo v škodo države, katere davčni prihodki se z ukinitvijo podjetja nedvomno zmanjšajo. Prevladuje torej načelo zasebne lastnine nad družbenim interesom po izkrivljenem načelu, da kapitalist lahko ustvarja izgubo, ker naj bi s tem škodil sam sebi.

Vidimo pa, da je lahko zmanjšanje družbene blaginje posledica ukinitve podjetja, kar bi bilo treba urediti z ustreznimi predpisi. Zato lahko utemeljeno pričakujemo, da bo država svoj legitimni interes in osnovno nalogo (skrb za blaginjo državljanov) zaščitila tudi z ustrezno zakonodajo. Trenutno se obnaša, kot da ni pomembno, ali podjetja poslujejo z izgubo, dokler izpolnjujejo ozko razumljena določila ZFPPIPP. Pri tem so lahko pozitivni zgled že nekatere države (npr. Francija).

Nedvomno je treba uzakoniti dve vrsti ukrepov: izdelavo obveznega sanacijskega programa in njegov sprejem s strani pomembnejših deležnikov (npr. država, zaposlenci, večji delničarji ali družbeniki, večji posojilodajalci), ki bi morali imeti tudi pravico odločati o morebitnem prenehanju podjetja.

8 UPORABLJENI VIRI

1. Andersen, J. Aarum (2012). Seven Pitfalls in Organisation Literature. Dinamic relationships management Journal. Maj, 2012.
2. Bakari, Chafi (2022). Social Capital in Community Development: A Corner Stone in the right to participation and the Leave No One Behind. Academia Letters, Article 4760.
3. Bergant, Živko (2021). What And Who Is Company's Stakeholder? International Journal of Science Academic Research. Letnik 2, št 01, str.. 770-773, januar, 2021.
4. Bergant, Živko (2023). Kritična presoja sodobnega računovodstva. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo in finance.
5. Bergant, Živko (2024). Osnove politike usmerjanja in delitve dodane vrednosti. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo in finance.
6. Bohinc, Rado (2016). Družbena odgovornost. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV.
7. Bohinc, Rado (2022). Razpotja družbene odgovornosti v Sloveniji. Ekonomska demokracija št. 6/2022, str. 4‒9.
8. Chassagnon Virgile, Hollandts Xavier (2014). Who are the owners of the firm: shareholders, employees or no one? Journal of Institutional Economics, Letnik 10, št. 1, str. 47–69.
9. Černe, France (1986). Teoretično-metodološki problemi opredelitve, mejenja in primerjanja učinkovitosti gospodarstva. Zbornik posvetovanja ekonomistov ob 40-letnici Ekonomske fakultete. Ljubljana: Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča.
10. EU Resolucija (2021). Primerna skrbnost in odgovornost podjetij.
11. Felber, Christian (2019). Change Everything. Creating an Economy for the Common Good. London: Zed Books.
12. Hodgson, G. M. (2013). From Plesure Machines to Moral Communities. An Evolutionary Economics Without Homo Economicus. Chicago: University of Chicago Press.
13. Kay, John (2015). Shareholders think they own the company — they are wrong. Financial Times. https://www.ft.com/content/7bd1b20a-879b-11e5-90de-f44762bf9896. (Pridobljeno: marec, 2024).
14. Merritt, Cam (2021). Are the Common Stockholders True Owners of the Corporation? CHRON. https://smallbusiness.chron.com/common-stockholders-true-owners-corporation-67008.html. (Pridobljeno: marec, 2024).
15. Schömann, Isabelle (2022). Will Europe deliver on corporate responsibility? Social Europe. https://socialeurope.eu/author/isabelle-schoemann. (Pridobljeno: marec, 2024).
16. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1-NPB14). https://zakonodaja.com/zakon/zgd-1. (Pridobljeno: marec, 2024).

O avtorjih:

* Dr. Živko Bergant, doktor poslovno organizacijskih znanosti, docent na Visoki šoli za računovodstvo in finance v Ljubljani
** Mag. Nataša Pustotnik, magistrica znanosti, višja predavateljica, Visoka šola za računovodstvo in finance.

Opombe:

[1] Več o pogodbeni teoriji v Kállay (2012).

[2] Upravičenost najema dolgoročnih dolgov je nasproti banki danes praviloma utemeljena s predvidenim dodatno ustvarjenim dobičkom.