TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi upnice se delno ugodi, sklep se v delu I. točke izreka, v katerem je ugodeno ugovoru glede izterjave zneskov glavnic, in v delu III. točke izreka, v katerem se odločitev o stroških nanaša nanjo, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba upnice zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu I. točke izreka, v katerem je ugodeno ugovoru glede izterjave zamudnih obresti, potrdi.

III. Pritožbi dolžnika se ugodi, sklep se v II. točki izreka in v delu III. točke izreka, v katerem se odločitev o stroških nanaša nanj, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep o ugovoru.

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se v primerih, kadar zastaralni rok teče v času veljavnosti različnih predpisov, uporabijo določbe tistega zakona, ki je veljal v času, ko se je zastaralni rok iztekel. Ker je v času izteka zastaralnega roka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje za terjatve v izpodbijanem sklepu, že veljala določba 126.a člena ZDavP-2, bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati.

ZIZ izrecno ne predpisuje obveznosti vročanja upnikovega odgovora na ugovor dolžniku, kar pa še ne pomeni, da se vročitev lahko v vsakem primeru opusti. Do tega vprašanja se je že opredelilo Ustavno sodišče v odločbi Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010, v kateri je zapisalo, da mora sodišče v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve, kar izhaja iz 22. člena Ustave.