TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 153 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

V tem postopku bistvena dejstva, ki se tičejo objektivnih razmer v zaporu, med strankama niso sporna, saj je tožnik navedbe toženke v tem delu bodisi izrecno priznal bodisi jih ni substancirano prerekal. Sporno je bilo le pravno vrednotenje teh dejstev (vprašanje, ali takšne razmere dosegajo minimalni standard človeškega dostojanstva med prestajanjem zaporne kazni), kar pa ni predmet dokazovanja, temveč pravnega vrednotenja oziroma uporabe materialnega prava.

Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato ni upoštevno sklicevanje na prejšnje vloge v postopkih, temveč mora pritožnik vse pritožbene razloge konkretizirano in jasno zatrjevati v pritožbi. Na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato morajo biti trditve o tej kršitvi konkretizirane, jasno in določno mora biti navedeno, katera ugotovitev sodišča je v nasprotju s katero listino, zapisnikom ali prepisom, in tudi, zakaj je to nasprotje pomembno. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da povzetek navedb strank sploh ni odločilno dejstvo, zato tudi, če bi res prišlo do nasprotja med povzetkom vlog in samo vsebino vlog, to še ne bi pomenilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Presoja, ali je država ravnala protipravno, ker ni zagotovila minimalnih standardov prestajanja zaporne kazni v smislu prepovedi mučenja in ponižujočega ravnanja, je odvisna od objektivnih okoliščin prestajanja kazni, ne pa od subjektivnega zaznavanja posameznega zapornika.

Tožnik je izven sobe bival skoraj polovico dneva, pri čemer je treba upoštevati, da je v preostali polovici (12 ur in 40 minut) tožnik po naravi stvari cca 7 do 8 ur spal, torej je bil le cca. 4 do 6 ur prisiljen (buden) bivati v zaporniški sobi. Tožniku je bilo omogočeno sprehajanje oziroma bivanje na dvorišču, torej na svežem zraku, zato so neutemeljene navedbe, da naj bi bilo dvorišče majhno, osončeno in prenatrpano, saj je bistveno, da je tožniku bilo (sploh) omogočeno sprehajanje po dvorišču in hodnikih (pa čeprav majhnih in zaprtih); jasno je, da so bivalne razmere v zaporih skromnejše in brez hotelskega udobja, vendar je to posledica dejstva, da gre za kazen omejitve svobode.